Turrialba

Okoli devetih sem stopil iz avtobusa v Turrialbi in na parkiriscu me je ze cakala moja gostiteljica Tete Torres. Lustna punca s cudovitim nasmehom, majhne postave in ogromno skodrano cupo. Zraven nje je stal crnc za katerega sem kasneje izvedel, da mu je ima Max in da je kot neke vrste fant od njene mami. V avtu nas je ze cakala Tetina mami, ki ji je ime Iraida. Hitro smo bili pri hisi, kako minutko ali dve in izvem, da bom imel svojo sobo z zakonsko posteljo in kopalnico. Postelje se zelo razveselim, ker je nisem uporabljal ze vez kot 24 ur. V bistvu je soba od Tete, ki pa mi jo je odstpila za cas, ko bom pri njih. Cakala me je vecerja in sicer lazanja, ki jo je pripravila mama Iraida.
Po vecerji sva se s Tete v sobi veliko pogovarjala. Kaj kmalu sva nasla skupni jezik ob rastlinici, ki povezuje cel svet in debata se je razcvetela. Izvedel sem, da je Tete ravno prisla iz svojega trimesecnega potovanja po Evropi in da je sprva kolebala, ce bi me sploh sprejela ali ne, ker si je zelela malo odpociti. Ampak, ker so tudi njej ljudje v Evropi pomagali, se je odlocila da me sprejme. Oba sva bila tudi navdusena nad podobnostjo najinih popotovanj- ona je sla v Evropo in jaz v Srednjo in Juzno Ameriko, kot da bi samo zamenjala. In kako sreco sem imel z njo in mamo Iraido! V dneh, ki so sledili smo se dobro ujeli. Tete je taka, malo bolj odstekana punca 24 let, ki poslusa reggie, izvaja reiki masazo, skoraj vsak dan kadi travo, v sobi pa ima didzeridu in nek plemenski boben. Mama Iraida je sicer bolj umirjena, ampak za zensko srednjih let se vedno malo ekstra. Nic jo ne moti, ce se vprico nje kadi, vcasih se sama sodeluje, mi je povedala Tete. Ze drugi vecer smo tako skupaj sedeli v dnevni, kadili in se pogovrjai, ko je mama Iraida rekla, da si zeli, da bi se ves cas, ko bom bival v Turrialbi pocutil kar najbolje in da lahko ves ta cas zivim pri njih ce hocem. Zelo sem bil presenecen in seveda vesel.
Turrialba- na pogled ne tako veliko mestece, obdano s tropskimi gozdovi, divjimi rekami in vulkani me je zelo presenetilo, ko sem izvedel, da tu v bistvu zivi 60-80 tisoc folka. Center je majhen in v bistvu lahko povsod dostopas pes. Ljudje so naceloma prijazni, zelo komunikativni in temperamentni, vsi bolj majhne rasti (koncno se pocutm velizga :D) in nekateri malo bolj crni. V mestu je tudi ene par univerz, od drzavne do nekaj zasebnih, tako da je mesto polno studentov. Na ulici se poceni je v takoimenovanih Soda-h, ki so kot ene majhne restavracije. Je pa skoraj vsa hrana kombinirana z rizom in fizolom.
Sreco imam, ker Tete pozna veliko ljudi, ki delajo na raftu, kar mi je v bistvu v pomoc pri iskanju sluzbe. Izvedel sem, da moram narediti tecaj za resevalca iz divje vode, ki je tukaj vec kot 4-krat cenejsi kot v Sloveniji. Prve dni sem hodil po ulici s papirji v roki in iskal pisarne od rafting druzb ter spraseval za delo. Povsod so mi govorili, da sedaj ni dela, ker ni sezona in da nimajo dela zame. Koncno sem nekako pogruntal, da bi bilo dobro malo bolj poudariti, da bi si zaenkrat rad samo ogledal reko in se jo naucil in da rabim se nekaj casa, da se navadim na spanscino, delal pa bi potem novembra in decembra, ko bo sezona. Potem se mi je koncno nasmehnila sreca pri eni druzbi, kjer je lastnik rekel, da mi lahko pomaga in ce se bom izkazal, lahko delam pri njem. Sedaj mu moram prinesti papirje in dokumente. Izgledal je kot dober clovek in res upam, da ga niso bile samo besede.

Po dveh dneh pri Tete, sem moral za nekaj casa zamenjati gostitelja, ker se je Tete z mamo Iraido odpravljala na plazo, kjer so praznovali neko druzinsko zadevo. Tako sva v cetrtek popoldne s Tete oba pakirala in dobil sem idejo, da bi ji pokazal na Couch Surfingu profil od mojega novega gostitelja, ce ga mogoce pozna glede na to, da je tudi on iz Turrialbe. Odprem profil..nic. Odprem prvo slikco..nic..drugo... Oh my God, he is gay!! No, v glavnem na koncu je naneslo tako, da je moj novi gostitelj gej in da je vcasih zivel v enem od stanovanj mame Iraide. Iraidi in Tete se je to zdelo nadvse smesno, meni pa niti ne toliko. Iraida mi je kasneje brez sale veckrat poudarila, da je dober clovek.
Ko sem imel spakirano, sta me odpeljale do njegovega stanovanja in za nekaj casa smo se poslovili. Tisti vecer sem spoznal Cesarja in njegove dva prijatelja, Marcota in Gabriela. Pisana druscina so bili, Cesar 42 let, Marco okoli 25 in Gabriel, ki mi je izgledal nekje mojih let. Jaz sem se zavedal, da so oni geji in v bistvu so res malo dajali tak vtis, se posebej Marco, ampak zelel sem se te misli znebiti in se sprostiti. Kaj kmalu nisem vec razmisljal o tem in vecer je minil v prijetnem klepetu. Ker fantje niso znali skoraj niti besedice anglesko (razen Ceasar je kdaj kako pripomnil), sem lahko ves cas vadil mojo spanscino. Spet sem dobil super vecerjo in prenocisce; vecina ljudi tukaj je zelo prijaznih.
Cesar se je izkazal kot zelo vredu in prijazna oseba. Je zdravnik mikrobiolog in dela v bolnisnici v Turrialbi. Do mene je bil zelo zaupljiv. Prvi vecer mi je dal kljuce od stanovanja in rekel da lahko prihajam in odhajam kot hocem, pokazal kje je hrana za zajtrk in da naj si zjutraj sam postrezem, ker mora on v sluzbo ze ob 5h in dela do 5h popoldne. Naslednji dan sem sel tect do zasebne univerze Catie, ki je malce izven Turrialbe in tam skocil v bazen za katerega mi je povedal Marco, ki pa dela v Catie v menzi. Potem sem se odpravil do njega na kosilo in dal mi je svoj racunalnik, da sem koncno uredil fotoaparat, ki sem ga par ur pred odhodom cez luzo kupil od kolega za 60E. Kmalu naju je pobral Cesar in sli smo v Kartago, kjer je imel Cesar racunalnik na popravilu. Cartago je mesto, ki je od Turrialbe oddaljeno priblizno dobre pol ure z avto, kar vsebuje voznjo cez cudovito gorovje in mimo dveh vulkanov (Turrialbe in Irazuja), ki pa se na zalost zaradi vremena, ki vlada temu mesecu, skoraj nikoli ne vidita. Gorovja si nikakor ne smete predstavljati kot kake gore pri nas doma. Gre v bistvu za voznjo cez vasi, ki so, ce mene vprasas, razprsena po hribih. Ampak treba je upostevati, da so ti hribi na visini od 1500-2000 metrov oz. tam nekje okoli. Vse obdajajo gozdovi in plantaze kave. Po cestah se seta ogromno psov in naokoli se vozijo starinski avtobusi kot iz kaksnih filmov. Koncno smo dospeli v Kartago, ki je bivsa prestolnica Kostarike. Avto smo parkirali pred cerkvijo Sante Marie Virgen de los Angeles, ki je znana romarska pot. Ko smo opravili z racunalnikom, smo si jo sli ogledat in Cesar mi je povedal legendo o indijanki, ki je v gozdu nasla Marijin kipec, ga nesla domov in potem ko se je zjutraj zbudila, kipca ni bilo vec. Spet je odsla v gozd in na istem mestu nasla kipec in mislim, da se je zgodba ponovila. Sedaj so tukaj zgradili cerkev in vsak dan sem k Mariji roma veliko ljudi.
Enega od naslednjih dni sta me Cesar in Marco odpeljala na izlet do vulkana Poas, ki je kar ene par ur voznje od Turrialbe. To je bil moj prvi obisk kateregakoli vulkana in moram reci, da sem uzival. Jedli smo tradicionalno comido tico in se nasploh imeli zelo fajn. Vulkan je bil nazalost v oblakih (oktobra je tukaj pac tako) in se ga ni veliko vidlo, samo en majhen delcek kraterja. Smo se pa zato sprehajali po potki, ki nas je vodila skozi tropski gozd na visini 2500 metrov in se nadihali zraka z vonjem po zveplu.
Pri Cesarju sem prezivel tri dni, ki so bili zelo zanimivi in lepi. Cesar in Marcos sta bila oba zelo prijazna do mene; ko je Cesar delal, mi je druzbo delal Marco in mi razkazal velik del mesta. Skratka vse tako lepo in prav, da nisem vec razmisljal o tisti gej zadevi, do enega dogodka. En vecer, ko je Cesar ze spal in sva z Marcom ostala sama, sem se jaz odpravil pod tus. Koplanica ima pa po celi dolzini pri vrhu okno, ki je sicer malce zamegljeno oz. hrapavo, in to gleda na notranje dvorisce. Stusiral sem se in ze sem se zacel brisati, ko sme se iz neznanega razloga obrnil proti oknu in zagledal glavo, ki je kukala notri. Obraz se je takoj umaknil, ko sem se jaz obrnil v smeri proti oknu in takoj mi je bilo jasno, da je bil Marco. Skoraj gotov sem, da on ni videl, da sem jaz videl kaj je pocel, ker je bilo okno zamegljeno. Mene osebno ni prizadelo in sem se delal kot da se ni nic zgodilo, samo vcasih sem imel malo nelagoden obcutek ob njem. Sedaj sem bil gotov, da so te fantje res geji oz. da je vsaj Marco. Po tem sem veckrat napeljal na temo o zenskah in o tem kako je kaka huda ter podobno, da bi jih malo podrazil. Mislil sem reci se kaksno smesno o gejih pa sem se potem raje premislil, ker sta bila res prijazna do mene.

Od jutri naprej pa bom spet spal pri Tete, ki se je vrnila iz svojega izleta iz obale.

Se nekaj zanimivosti o Kostariki. Temparatura je tukaj skoraj vse leto enaka in sicer od dvajset pa nekje do trideset stopinj, odvisno kje zivis. Turrialba ima ponavadi malo nad 25, je pa zelo vlazna. Zaradi vrocine se veliko avtobusov naokoli vozi kar z odprtimi vrati. Na pipah sploh nimajo pipce za toplo vodo ampak samo eno pipo, ki ti da toplo, ce odpres malo in mrzlo, ce odpres veliko. Dnevi se zacnejo nekaj cez pet zjutraj, stemni pa se kaj kmalu po peti, tako da ce dolgo spis, so dnevi kratki. Poznajo samo dva letna casa in sicer poletje in zimo. Poletje je od nekje od druge polovice novembra pa do konca februarja, mogoce se marc, ostalo pa je zima. Pozimi veliko dezuje in je bolj oblacno, poleti so dnevi polni sonca in jasnega vremena. Kostarika je ena prvih drzav, ki je ukinila vojsko, mislim da ze okoli leta 1950. Tako da drzava sploh nima oborozenih sil razen policije. Ljudje tukaj so zelo sprosceni in zivljenje jamljejo tako kot je, najbolj razsirjena besedna zveza, ki jo uporabljajo tudi pri pozdravih pa je Pura vida, kar dobesedno pomeni cisto zivljenje, ampak ne vem ce bi bil prevod cisto ustrezen.

Tako, upam, da vam je tole dalo malo vpogleda v to kaj se z mano dogaja in da se vam je zdelo zanimivo. Bom kmalu spet kaj napisal. Do takrat pa...
Pura Vida!

Zacetek- Bled - Munchen - Madrid - San Jose - Turrialba

Ura je bila okoli dveh ponoci, ko sva z atijem startala z Bleda proti Munchnu. Pot je bila dolga, vmes sem napol kinkal in ves cas sem imel zelo cuden obcutek. Bilo mi je malce tesno. Nekej v Avstriji naju je presenetil sneg in to ne tako malo. Vse je bilo belo in voziti sva morala pocasneje.
Letalisce Munchen- ogromna zadeva, ki te navda z obcutkom majhnosti. Srecal sem nekega tipa iz Hondurasa, ki je tam delal in ko je videl, da letim na Costa Rico, sva se zacela pogovarjati. Let iz Munchna do Madrida je bil dolgocasen. Okoli 10.30 priletim v Madrid, Barajas- meni se je zdel se vecji kot v Munchnu. Do mojega novega terminala sem se odpeljal kar z vlakom.
Cezoceanski let je trajal 12 ur. Ce ne bi imel take sosede kot sem jo imel, bi mi bilo verjetno zelo bedno. Moja soseda je bila zenska iz Kostarike, stara okoli 40 let in mikrobiologinja, ki je delala v neki bolnisnici. Ime pa ji je bilo Olga. Veliko sva se pogovarjala, postala prijatelja in ker ni bila prepricana, ce se da na letaliscu menjat denar, mi je dala 1000 kolonov (to je 2 dolarja), kar nej bi blo dovolj za avtobus do centra.
Ob 15.00 smo prileteli v San Jose, kostarisko prestolnico, ki se nahaja kakih 1200 metrov nad morjem, kar je v bistvu kot nasa Pokljuka. Zamenjam dolarje za kolone, pobasem mojo prtljago in se odpravim ven. Zunaj nas pricakuje mnozica ljudi in sprva sem mislil, da cakajo kako nogometno zvezdo ali nekaje takega. A prav kmalu sem ugotovil, da so cakali mene, oz. nas, ki smo prileteli. Vsi so nas zeleli pejati z njihovim taksijem v center, nam pokazat najboljsi hotel, itd. Jaz sem se nekako izmaknil in jo mahnil proti avtobusni postaji. Pri prijaznih domacinih sme se pozanimal kateri pelje v center in o ceni, da me ne bi nategnili. Tukej namrec vsi ze na kilometer dalec vidijo, da si tujec in ce nimas malce obcutka za tukajsne cene in kolone te lahko hitro oberejo. Pridem na avtobus, nobenih turistov sami domacini. Sofer, prijazen decko, mi pove ceno in zabase tiste kovance v neko naluknjano gobo, ki jo je imel tam red sabo nastimano za denar. Do centra je bil avtobus ze popolnoma nabasan in jaz sem ga zapstil zadnji. Ko sem sel mimo soferja me je vprasal kam grem in ce imam v glavi in v srcu Boga. Seveda, sem mu zaklical in se podal na nabasano ulico. Ze takoj me je ustavil nek tak mali, podobnih let kot jaz bi rekel in mi povedal, da je kuhar in se nekaj..ampaka, ce imam kaj denarja za njega. Dal sem mu dva evra, ki sem jih se imel v denarnici in bil je vesel. Povprasal sem ga se kje se splaca vzeti taksi do avtobusne postaje za Turrialbo in se odpravil naprej. Takoj za ovinkom ga zagledam, tukaj je vec taksijev kot pa navadnih avtomobilov. Ker mi je avtobusar povedal koliko je fer cena do tja, sem najprej vprasal taksista za koliko me pelje in ko mi je rekel 2000 kolonov, sem skocil notri. Voznja do Turrialbe je trajala kaki dve uri, vse je bilo zabasano, ljudje pa vozijo itak tako malo po svoje.