Dogodivscine

Bozicni dan je in jaz sedim na konju, oblecen po kavbojsko in sredi kolone konj, ki ji ne spredaj in ne zadaj ne vidim konca. Menda nas je okoli 6000 jahacev, ki jahamo po ulicah glavnega mesta Kostarike, San Joseja. Na plocniku za ogrado, ce lahko medlemu strikcu tako recemo, je polno ljudi, starih in mladih, ki opazujejo konje, rostiljajo, pijejo, plesejo, se derejo...nasploh zabavajo. Nenormalno ogromno punc, prav tako napravljenih po kavbojsko, v pretesnih hlacah in srajckah, naprosa mimoidoce jahace, ce jih vzamemo za kratek cas k sebi na konja in ce se lahko slikajo z nami. V zraku se mesa vonj po konjskem dreku in alkoholu. Ob meni jahajo prijatelji Daniel, Pablo, Luis in njegova punca, ki sem pozabil kako ji je ze ime. En teden prej mi je Daniel, sosed kjer zivim, rekel ce se jim zelim pridruziti na tope-ju. Takoimenovani tope, so neke vrste konjske parade tukaj na Kostariki. Ne vem ravno tocno od kje izvira ta navada in kaj je njihov namen, razen tega, da se ga vsi napijejo in si naredijo eno najbolj norih zurk. Tope v San Joseju je nacionalni in je eden najvecji od teh, ki se organizirajo tukaj na Kostariki.

To je bila zame vsekakor nepozabna izkusnja. Se sreca, da sem od prej imel nekaj izkusenj z jahanjem, drugace ne vem kako bi se tole izslo. Moja kobila je bila namrec na case kar radoziva, majhni otrocici pa nedalec stran. Ampak po nekaj pozirckih ruma so skrbi posle in postal sem del te velike cudne mnozice ljudi in konj.

Daniel, cigar oce je lastnik konjev, je sosed od Bernyjeve druzine. Danielova druzina ima malce vec denarja v primerjavi z vecino ostalih druzin v tem okolisu- Pavones. Prav zanimivo je primerjati njihov dvorec s preprostimi hiskami, ki so tukaj obicajne. Danielovi imajo naprimer posestvo s konji, ogromno hiso s cudovitim razgledom, nekaj avtomobilov (tukaj nimajo vsi avtomobilov, tudi ni vedno obicajno, da imas izpit za avto), nekaj 4-kolesnikov, okoli 11 psov in se kaj bi se naslo. Ampak vecina ljudi na vasi ve o njih povedati samo dobro. Daniel je bil eden boljsih Bernyjevih prijateljiv in je bil tisti dan z nami na reki.
Preko Bernyja sem spoznal veliko mularije tukaj v Pavones. Pavones je vas, raztresena ob glavni cesti in s fanti se dobimo v kaksni od avtobusnih postaj in jo potem skupaj odromamo v vaski bar Comal. Posebej bi rad omenil prijatelja, ki ga vsi klicejo Mono, kar bi po nase pomenilo opica. Na Kostariki imajo skoraj vsi vzdevke. Mono je bil zelo dober Bernyjev prijatelj in kar se je zgodilo, ga je zelo prizadelo. Z Monotom sva postala dobra prijatelja in parkrat sem ze prespal pri njem in preko njega spoznal veliko drugih iz Pavones. Za casa novega leta imajo tukaj obicaj igrati nogometno tekmo med porocenimi in samskimi. Tudi jaz sem zaigral in to na strani samskih, hehe.

V zadnjem obdobju sem, hvala Bogu dobil tudi vec za delati kakor na zacetku. Torej, delati sem zacel proti koncu decembra, ko se je bolj kot ne zacela sezona. Ampak ta sezona ni tako dobra kot smo vsi upali, da bo, tako da dela ni ravno veliko. Tukaj je veliko vodnikov in razumljivo je, da preden bodo klicali tujce bodo najprej porabili domace. Zato mi najprej ni bilo lahko, a vztrajnost se je poplacala. Delo tukaj mi je res vsec. Vsak dan si na reki, ki je glede na kriterije National Geographica uvrscena na 5 mesto na lestvici najlepsih rek na svetu. Na poti lahko vidis dva kanjona, skoraj gotovo srecas vsaj enega slavnega modrega metulja, ki leta pod visokimi slapovi, se cudis zlatorepemu pticu in njegovim gnezdom, s strahom opazujes ogromne mrhovinarje, ki letajo nad tvojo glavo, poslusas pesem dzungle in uzivas v manj in bolj tezavnih brzicah. Voda je topla in plavanje v kanjonu je ena boljsih stvari izleta.Vsak dan spoznavas nove ljudi, ki ti zaupajo, da jih bos varno pripeljal do cilja in prav vsak od njih prihaja s svojo zgodbo.
Veliko sreco sem imel s prijateljem vodnikom, ki mu je ime Yonder in dela v firmi kot pick-up guide iz Arenala. To pomeni, da zivi v mestu Arenal v stanovanju od firme in vsako jutro skupaj s soferjem pobere ljudi po hotelih, se z njimi pelje do reke, opravi rafting izlet na reki in se potem z ljudmi vraca nazaj. V bistvu dela vse isto kot katerikoli drug vodnik, le da se pobira in potem vraca ljudi. Firma Exploradores Outdoors, za katero delam, deluje na zelo dobri marketinski ideji. Ljudi pobirajo na razlicnih koncih po Kostariki od katerih je od reke se najbolj oddaljen Arenal (okoli 3 ure voznje) in poleg raftinga nudijo se transfer. To pomeni, da se po koncanem izletu turist lahko odpravi kamorkoli od krajev kjer firma potem spet naslednji dan zjutra na novo pobira ljudi. Kakorkoli, jaz sem sedaj ze veckrat delal kot pick-up vodnik iz Arenala, ker Yonder vsak teden potrebuje nekaj dni prostih za faks. Tako sem se skoraj vsak teden za vsaj tri dni odpravil v Arenal. Arenal me malce spominja na Bled; majhno turisticno mestece, polno hotelov, hostlov in manjsih barov ter nocnih lokalov. Le da je namesto jezera, cerkvice in gradu nad mestom ogromen, stozcast vulkan. Vulkan Arenal je vulkan najbolj tipicne vulkanske oblike na Kostariki. Pod vznozjem vulkana se je razcvetel turizem z ogromnimi hoteli, ki nudijo vodo iz vrocih izvirov, mozni so ogledi slapov, kanjoning, kanopi,...
Delo iz Arenala je lepo. Je naporno, ker se zacne okoli 5.30 zjutraj, ko je ponavadi prvi pick-up in konca okoli 19.00, ko oddamo vse ljudi, ampak je lepo. Na tak nacin se bolj spoznas ljudi kot pa ce bi sel z njimi samo na raft. Ponavadi je tako, da je ekipa, ki jo ti poberes potem tudi v tvojem colnu in priloznosti za pogovor je veliko. Na raftu sem ze spoznal ogromno ljudi iz razlicnih koncev sveta (najvec strank je sicer gringotov), ki so mi ponudili, da v primeru da pridem v njihovo drzavo lahko brez problemov ostanem nekaj dni pri njih. Nekoc sem spoznal fanta iz Cil, ki je tudi sam vodnik rafta in sicer trenutno dela na eni izmed rek blizu Arenala. Zelel je spoznati reko Pacuare in se nam je tisti dan pridruzil na izletu. Sam ze dve leti in pol potuje po svetu in sledi rafting sezonam, kjer dobi delo na reki. Do sedaj je delal ze na rekah v Cilah, Peruju, Kolumbiji, Venezueli, Italiji, Spaniji in sedaj se na Kostariki. Ne bom rekel, da me tak nacin zivljenja ni zamikal...
Voznik, ki dela skupaj z menoj iz Arenala je Olivier, oz. krajse Ule. Ule je zelo zanimiva oseba, malce naporna, ampak zanimiva oseba. Je starejsi moski 52 let, manjse, misicaste postave in plesast. Uletov karakter je zapleten, je trmast, hitro se preda custvom in se v jezi odloca prenagljeno. Hitro postane zivcen, ce kaj ne gre vredu s pobiranjem ljudi zjutraj. Ima svoje probleme, ki vcasih vidno vplivajo na njegovo delo. Skratka, Ule je trmast starec, ki se mu je na stara leta puberteta ponovila in to mu vcasih spodnasa noge. Ni vedno lahko delati z Uletom in veckrat sva se skregala, ampak potem sva koncno prisla do tocke, ko lahko skupaj delujeva bolj ali manj brez problema. Ule namrec potrebuje nekaj casa, da te sprejme v svoj 'okolis'. Ko pa te enkrat vzljubi se ti odpre in vcasih dobim obcutek kot da sem njegov najboljsi prijatelj. Ker veliko casa preziviva skupaj v avtu se veliko pogovarjava in zaupa mi svoje probleme, ki jih ima v zakonu, z denarjem. Ni vedno lahko poslusati to, ampak poskusam mu pomagati kakor le morem... Mu ponudim kak nasvet, delim z njim mojo napitnino iz reke. Cudno se zdi da 21 letnik svetuje 52 letnemu moskemu, ampak vcasih se tako obrne zivljenje, nikoli ne ves kdaj te spet zagrabi druga puberteta. Hvalezen sem, da delam z osebo kot je Ule. Mislim, da sem se na njegovem primeru naucil marsikaj glede zivljenja. Zivljenje ima svoja odbobja in vsako izmed obdobji ima svoje sladkosti in grenkobe, ne glede na to ali si otrok, mladostnik, odrasel ali starec. In ko si v nekem odbobju zivljenja ga preprosto moras sprejeti; ce si starec in si zanikas da si starec nikoli ne bos v miru uzival svoja stara leta. Ule pa mi pove tudi veliko zanimivih zgodb iz svoje mladosti, ko je se jahal bike in mu zaradi udarca v glavo se vedno manjka ena od obraznih kosti.
Nekoc sem imel v colnu dve lustni punci iz Cile, ki sta se potem popoldne z menoj in Uletom tudi vracale v Arenal. Tisti dan sta sle v Arenal samo oni dve, tako da smo imeli cel mini-bus za sebe. Firma ima par toyotinih mini-busov, ki so mi zelo vsec. Takih v Evropi ne najdes; nizki, dolgi, za okoli 25 ljudi in z majhnim dimnikom spredaj pri strani. Kakorkoli, tisti dan sva torej z Uletom imela samo ti dve deklini  v avtobusu in jaz sem sedel zadaj pri njiju ter smo se pogovarjali. Nakar me ena izmed njiju vprasa, ce vem kako v Arenalu priti do trave. Tako smo spoznali, da smo na isti frekvenci in kaj kmalu smo ze imeli skovan plan kaj bomo poceli danes zvecer.  Nameravali smo se odpraviti do vrocih izvirov, se tam namakati, kaj pokaditi,... Punci sta zraven povabili tudi Uleta, ki je bil zelo vesel povabila. V bistvu je bil presrecen. Tako sva z Uletom punci oddala v hostlu in odsla v stanovanje nekaj pojesti in odloziti stvari. Ule je bil ves navdusen in je od veselja kar poskakoval. Tako kot ga namrec mocno prevzame jeza ga tudi veselje. Ob uri sva pobrala Cilenki in ze smo jo mahnili proti kraju, ki se mu rece Chuyin. Chuyin je naraven topli vrelec, ki ga ne obdaja noben hotel ali kopaliski kompleks. Preprosto gre za reko, ki se vije sredi gozda in je topla. Ljudje si sami naredijo majhne bazencke tako da malo pokopljejo in nastavijo kamne. To je ena boljsih stvari, ki sem jih spoznal tukaj na Kostariki. Zvili smo si ogromen dzoint iz papirja z okusom cokolade, si poiskali koticek v reki in se sprostili. Ule ni kadil marihuane ze vrsto let in prav zanimivo je bilo videti kako zgovoren je postal. Kar ni nehal govoriti. Med enim izmed daljsih Uletovih monologov sem se zamislil: tukaj sem v topli reki sredi gozda, z dvema Cilenkama in Uletom in zadet ko mamba... Potopil sem se v reko in prepustil topli termalni vodi, da je bozala moj obraz. Ena izmed punc je tisti dan, ki smo ga skupaj tam pricakali to noc, praznovala rojstni dan. V avtobusu, ki je bil se vedno samo nas, smo tako imeli torto... Noc se je koncala pozno in z Uletom sva potem naslednji dan zjutraj, preden sva zacela pobirati ljudi, morala do dobra prezraciti avtobus, ki je ves smrdel po travi. Do prvega hotela je ze disal po mojem parfumu in nekem osvezilcu zraka, ki se je valjal tam po busu. Ule je bil popolnoma unicen, ponocevanja namrec niso vec nekaj tako lahkega za cloveka njegovih let. Ampak ne glede na to, kako je bil ta clovek utrujen, je bil presrecen. Kako lepo je bilo videti Uleta z utrujenim obrazom in nasmehom, ki kar ni splahnel. Mislim, da je Uletu ta dogodivscina zelo pomagala in ceprav mi sprva ideja, da gre on z nami ni tako disala, sem vesel da se je na koncu tako izteklo.
Poleg Arenala sem ze tudi parkrat delav kot pick-up vodnik iz prestolnice, torej San Joseja. San Jose kot mesto ni nic posebnega. Zdi se mi odlicen za izgubit, kar pa se mi hvala Bogu se ni zgodilo, ker sem do sedaj skoraj vedno naokoli postopal s svojimi Tico prijatelji. Eden od vodnikov, ki dela tudi iz San Joseja, je Daniel ali Pinky kot ga klicemo. Pinky me je naokrog prevazal s svojim motorjem in mi predstavil svoje rasta prijatelje, ki jim dredi visijo cez rit.

Tako sem v preteklih dveh mesecih kar nekaj delav. V priblizno 36 delavnih dneh sem zasluzil okoli 1400 evrov in si tako malo opomogel denarno, da mi bo v dneh, ko bom potoval naokoli, lazje. Veliko bolj kot zasluzek pa seveda cenim izkusnjo, ki mi jo to delo daje. Izkusnjo z ljudmi in toliko bolj izkusnjo z rekami. Kostarika ima resnicno velik potencial na tem podrocju in reka, ki se posebej odmeva tukaj se imenuje Chirripo Atlantico.

Glede izleta na reko Chrripo imam sreco. Prvic imam sreco, da se tukaj nahajam ravno, ko je na Kostariki poletje. To pomeni, da naceloma ni veliko dezja in reke niso zelo viske. Chrripo se namrec rafta samo, ko je reka nizka. Z veliko vode je namrec prevec nevarno. Drugic pa imam sreco, da sem spoznal ravno prave ljudi. Februarja je namrec eden od vodnikov, ki ga vsi klicemo Chalo Loco, organiziral dvodnevni izlet na Chirripo. Chalo je verjetno eden boljsih vodnikov, ki delajo tukaj. Je clovek z ogromno izkusnjami z rekami po vsem svetu. Ze celo zivljenje se ukvarja s tem, ampak ker je tudi malo nor, se ga je prijel vzdevek Loco. O njem sem slisal veliko zgodb in potem ko sem ga tudi v zivo spoznal, sem vsemu verjel.
Tako je prisel dan, ko smo se odpravili na Chirripo. Chirripo je v bistvu ime najvisjega vrha na Kostariki, ki je 3820 metrov nad morjem. Iz njegovih strmin izvirata dve reki, ki se vsaka vije v svojo smer- ena se imenuje Chirripo Pacifico in se izteka proti Pacifiku, druga pa Chirripo Atlantico in se izteka proti Atlantiku. Le ta je bila nas cilj. Gre za eno najbolj divjih voda Kostarike, kar seveda pomeni cisti class 5 rafting. Do reke smo se iz Turrialbe vozili kake 3 do 4 ure. Stirje kajaki, dva izpihnjena rafta in 12 avanturistov nas je bilo nabasanih z vso ostalo opremo in hrano v Chalovem poltovarnjacku. Najprej smo se vozili skozi manjsa mesteca, ki so se pocasi spreminjala v vasi. Tudi asfaltirano cesto je scasoma zamenjala makedamska, pot pa se je se kar vzpenjala in vzpenjala proti goram. Vozili smo se mimo precudovitih zaobljenih gora, porascenih s cisto dzunglo. Za seboj smo puscali dolino kjer lezi Turrialba in od dalec zadaj je na nas gledal vulkan. Na doloceni visini smo prisli do ogromne ravnice med gorami. Na tej planoti je bila verjetno zadnja, se kolikor toliko normalna vas. Od tukaj naprej smo ob cesti, ki se je spremenila v blatno (na naso sreco posuseno), lahko videli samo se posamezne hiske avtohtonega prebivalstva. Indijanci, ki zivijo tukaj, so drugacni od tistih, ki sem jih vajen iz reke Pacuare. Ceprav pripadajo istemu plemenu, ki se mu rece Cabecar, te druzine tukaj ne vidijo velikokrat drugih ljudi. V nas so zrli z nepremicnimi, skoraj srepimi pogledi, rahlo odprtih ust in le redko z nasmehom. Otroci, ki so se vracali iz sole, so hodili ob robu blatne ceste in nas gledali kot bi padli iz lune in vdrli na njihovo ozemlje.
Da smo koncno prispeli do reke, smo morali veckrat zapustiti avto, ker zaradi strmih vzponov enostavno ni slo. Chirripo se najprej predstavi kot miren potocek, nic posebnega na pogled, a ze pri prvi brzici so se zacele tezave. Jaz sem bil v colnu se z dvema prijateljema. Do prve brzice smo prispeli prvi in ko smo se ustavili v kontra toku, da bi jo preucili, so ze padale ideje, da bomo to hodili. Za nami pride Chalotov coln, ki se kar takoj zazene v ozke prehode. Ko je bila tudi nam linija jasna smo se pognali za Chalotom, vendar nismo opazili, da se je Chalo na koncu brzice zataknil. Ko smo torej prispeli do njega, je bil edini prehod zaprt in trescili smo obnje. Raft se je zacel pocasi vzpenjat po skali, mi smo splezali na vrh in se preden smo se zavedali smo ostali brez colna, ki ga je odplaknilo med skalama. Na koncu smo brzico vsi koncali v drugem raftu, eden od kajakasev pa je resil odplaknjeni raft. Chirripo nas je ze takoj na zacetku opomnil, da tukaj ni sale. Z obale so nas opazovali radovedni indijanci.
Prvi dan smo na reki preziveli samo kaki 2 uri in ostali cas dneva porabili za postavitev kampa. Utaborili smo se malce pred vhodom v kanjon kjer smo se lahko nabrali drevja za ogenj. Spanje v raftu ali na golih tleh ne zagotavlja ravno kvalitetnega spanca, zato smo bili ze zgodaj vsi pokonci. Ta dan nas je cakalo okoli 8 ur rafta. Kanjon je nekaj neverjetnega. Na doloceni tocki z vseh strani v reko lijejo ogromni slapovi in zdi se kot da vstopas v raj, zahtevnim brzicam sledijo dolgi bazeni mirne vode obdane z navpicnimi stenami,... Nekje sem slisal, da naj bi bil to najgloblji kanjon v Srednji Ameriki. Rastlinstvo je drugacno kot ob reki Pacuare. Gre za neke vrste gorski tropski gozd. Ko se je enkrat zacela serija zahtevnejsih brzic, se kar ni koncala in veckrat smo se morali ustaviti in preuciti linijo. Dve brzici zmo tudi hodili, ker sta bili enostavno prenevarni, da bi se jih lotili. Le trije najboljsi kajakasi so se lotili ene izmed njiju.
Proti koncu se Chirripo umiri in kanjon se razleze, a presenecenja se kar ne nehajo. Opazis lahko kako se rastlinstvo spreminja. Na strmih pobocjih sem videl ogromne praproti-drevesa, ki naj bi rasle tudi ze v casu dinozavrov. Nas izlet smo koncali v prvem baru, ko smo se koncno spet vrnili v civilizacijo.

To so utrinki iz zadnjih treh mesecev Kostarike. V naslednjem blogu bom opisal se par drugih zanimivih dogodivscin za katere mi je sedaj enostavno zmanjkalo energije za pisanje. Na Kostariki sedaj zivim ze pet mesecev in se je se nisem navelical. Hvalezen sem Bogu za vse neverjetne izkusnje dozivete tukaj, za vse dni ko sem tudi po trikrat na dan jedel riz in fizol. Ampak spremembe so vedno zabavne in zelja po novem, nepoznanem ne zamre, zato se prav kmalu nameravam odpraviti naprej, novim dogodivscinam in poznanstvom naproti.

Zbogom prijatelj!

Odkar sem odsel od Tete sem dvakrat zamenjal nastanitev. Zakaj sem zapustil Tetino hiso? V njihovo hiso je prisla ziveti bolna teta, ki naj bi tukaj v Turrialbi urejala neke papirje in hisa je postala prepolna za nas vse. Zato sem se za kratek cas najprej vrnil k Cesarju (v stanovanje kjer sem bil opazovan v kopalnici), da razmislim kaj bom sedaj naredil. Razmisljal sem, da bi najel stanovanje ali pa vsaj sobo tukaj v Turrialbi, malce sem povprasal tudi ljudi iz rafta, ki sem jih poznal, ce imajo doma kake apartmaje ali sobe ali kaj takega. Na reki sem spoznal tudi fanta mojih let, ki mu je bilo ime Berny in postala sva prijatelja. Druzili smo se in sli tudi parkrat skupaj ven za konec tedna. Nekega dne me je Berny presenetil s sporocilom, da ce hocem lahko ostanem v njegovi hisi, da je govoril s svojo druzino in da nikogar ne moti, ce pridem k njim. Tako sem se 19.11. preselil k Bernyju.

Sedaj zivim pri Bernyjevi druzini ze dva meseca. To je bil vsekakor cas, ko sem najbolj zazivel zivljenje Kostaricana do sedaj. Njihova preprosta hiska se nahaja v vasi Pavones, ki je malo ven iz Turrialbe v hribih. Izpred hise je cudovit razgled na mesto Turrialba, ki mirno pociva v dolini in pa na ogromen vulkan, ki se dviga nad mestom v ozadju. Hiska je preprosta, brez kleti in brez nadstropji, kar bi bilo v bistvu zelo nenavadno za tipicno kostarisko hiso, ce bi imela. Veliko his tukaj znotraj niti nima stropa in se lahko vidi naravnost na stresno kritino. V Bernyijevi hisi je tako samo v kuhinji, ostali prostori imajo strop. Jaz sem se vselil v sobo skupaj z Bernyjem in njegovim dve leti starejsim bratom Leom. Leo je oseba bolj umirjenega znacaja kot Berny. Je eden boljsih kajkasev tukaj naokoli in mislim, da je zaradi tega zgled Bernyju. Tudi Berny je namrec kajakas in ravno z njim se je tudi zacela moja zgodba s kajakom. Berny in Leo imata mlajsega brata Tonyja. Tony ima 13 let in je kot vecina najmljasih bratcov malce razvajen. Tukaj sta potem se mama Guadalupe in oce Alberto. Guadalupe ali krajse Lupe, je zenska srednjih let, v bistvu ze skoraj gospa, manjse rasti in malce bolj obilne postave z rambo trakcem v laseh. Vecino casa je doma, pospravlja po hisi in kuha. Alberto pa je po poklicu policaj. Ne morem mimo tega, da me druzina spominja malo na mojo druzino, kjer smo tudi trije bratje.

V tistem casu je bila reka veckrat odpovedana zaradi previsokega vodostaja, zato sva z Bernyjem dala kajak na rame in se pes odpravila do bliznjega bajerja, kjer me je Berny ucil kako narediti roll v kajaku. Ta jezercek, bolj ali manj obdan s tropskim dezevnim gozdom in majhnim slapom, ki se je iztekal vanj je bil najina ucilnica. Tam se je pred nekaj leti naucil roll tudi Berny in njegov brat Leo. Berny je bil dober ucitelj in ze dva dni kasneje sem kajakiral po reki. Preko Bernyja sem spoznal tudi veliko mularije tukaj na vasi in skupaj smo se druzili, poceli traparije, se ga veckrat napili in postali prijatelji.

Nekaj dni kasneje smo se Berny, prijatelja Alex, Daniel in jaz odpravili na kajak izlet na reko Pejibaye. Dan se je zacel lepo in zanimivo. Stirje prijatelji skupaj na reki, kaj bi si zelel boljsega. Tudi vreme je bolj kot ne drzalo. Pejibaye je reka, ki se najbolj spominja na reke, ki sem jih vajen iz Slovenija. Nima prevec vode, iz vseh strani je obdana z gozdom in ima dve sekcije, zgornjo in spodnjo. Zgornji del reke je bolj zahteven in ima nekaj brzic, ki zahtevajo izkusnje. Ker je bil to eden mojih prvih kajakaskih izletov naj bi jaz kajakiral samo spodnji del. Fantje, vsi izkuseni in dobri kajakasi pa so se odpravili tudi na zgornjo sekcijo. Jaz naj bi jih pocakal tam, kjer se zacne lazji del in dokoncali naj bi skupaj. Tisti dan je bila reka precej polna in fantje so bli navduseni. Ko sva jih s soferjem oddala in smo si zavpili se vidimo kmalu, sva se odpravila nazaj po poti po kateri smo prisli proti spodnjemu delu. Reka Pejibaye se nahaja v precudoviti dolini, ki je z vseh strani obdana s tropskim gozdom. Makedamska cestica se vije skozi vas mimo preprostih hisk in travnikov. Tam je tudi manjse istoimensko mestece, kjer je policija, cerkev, nogometno igrisce..itd in kjer se zacne tudi spodnja sekcija reke. Na obali sva se s soferjem ustavila in jaz sem se pripravil, da pricakava fante. Reka je bila ena sama hitro brzeca rjava gmota. Tiste dni je namrec dezevalo veliko. Sofer je sedel ob reki, jaz pa sem se napravljal v opremo za na vodo. Kar naenkrat fant nekaj zavpije in pritece k meni ter mi rece, da je videl nekoga plavati po reki. Meni ni bilo nic jasno, ker si nisem mogel predstavljati kako bi lahko kdo plaval po tem kar sem videl in sem ga vprasal kako to misli. Na koncu sem od njega uspel razbrati, da je s tokom prilebdel nekdo v jopicu in rumeni celadi in z obrazom obrnjenim navzdol. Spomnil sem se, da je imel rumeno celado Berny in v tistem trenutku je priplavalo po reki tudi veslo. Spoznal sem, da je zadeva resna. Kmalu za veslom sta priveslala Alex in Daniel z belima obrazoma. Odpravili smo se iskat Bernyja, onadva po reki, midva s soferjem pa sva se odpeljala nizje ob reki, da bi cakala, ce kdo priplava mimo. Ne duha ne sluha o nikomer. Nisem mogel samo cakati, zelel sem nekaj narediti. Odpravil sem se ob reki pes navzgor...
Tisti dan je Berny umrl. Umrl je sin, brat, dober prijatelj in odlicen clovek. Nihce ne ve tocno kaj se je zgodilo tam zgoraj. Visoka voda je fante za trenutek locila in Berny se je verjetno prebrnil in z glavo nekam udaril.
Vsi smo bili iz sebe. Nihce ni pricakoval, da bi se lahko kaj takega zgodilo. Nisem mogel dojeti, da je to v bistvu resnica in da tako je. Da je dejstvo in da je dokoncno. Dnevi, ki so sledili so bili tezki za druzino. Nisem zelel razmisljati o tem, a na misel mi je hodilo kaj bo sedaj z menoj..kam bom sel. Nisem zelel biti druzini v napoto. Zelel sem jim pomagati, a me je bilo strah, da jim bom samo v breme. Berny je bil tisti, ki me je pripeljal k hisi, a sedaj Bernyja ni bilo vec. Se isti dan mi je Leo rekel, da ce hocem lahko ostanem pri njih..da bo v bistvu njemu lazje, ce ostanem z njimi. Tako sem se odlocil, da bom naredil vse, da bi jim pomagal, tako kot je tudi Berny pomagal meni.

Niso vedno vse izkusnje, ki jih dozivimo najboljse in nekatere nam pustijo pecat, ki nikoli ne izgine. Ampak glede na vse, kar sem v zivljenju do sedaj dozivel verjamem, da se vse kar se zgodi, zgodi z namenom in da je vse del nekega velikega nacrta. Na zalost ne vidim smisla v tem kar se je zgodilo in mislim, da ga tudi nikoli ne bom. Naravnost obcudujem ljudi tukaj. Bernyjevo veliko druzino, vse bratrance in sestricne, prijatelje in znance. Sprijaznili so se s tem kar se je zgodilo in se zavedajo, da je Berny umrl pri tem, ko je pocel nekaj, kar je pocel najraje v zivljenju. Spominjam se, ko mi je Berny samo nekaj dni pred nesreco rekel: "Blaz, ko kajakiram se pocitim svobodnega! Pocutim se zivega in kot da je vse v najlepsem redu, problemi se resijo." Zavedajo se, da je Bog vzel Bernyja k sebi in da je sedaj nekje, kjer se reke nikoli ne koncajo. Vsi spomini povezani z Bernyjem so dobri in pozitivni in kar se je zgodilo se ne more vzeti nazaj in spremeniti. Berny bo zavedno z nami, v nasih srcih. Najblizje pa nam bo, ko bomo na reki, tam bo nas angel varuh.

Ko to pisem sta od nesrece minila ze skoraj dva meseca. Sam sebe sem tedaj vprasal kaj je moj namen, cemu sem se znasel tukaj ravno v tem casu, kaj Bog zeli od mene. Spoznal sem, da sem bil poslan sem, da bi pomagal druzini v tem tezkem casu. Nikakor ne zelim biti nek nadomestek, ampak vidim, da druzini pomaga, ker sem z njimi. In vesel sem, da jim lahko kako pomagam. Druzina je zelo dobra do mene. Se vedno zivim v sobi skupaj z Leom, pridruzila pa se nama je tudi njegova punca iz Amerike, ki ji je ime Jackie. Jackie je zelo vredu punca. Stara je mislim da 27 let in je po poklicu uciteljica anglescine in spanscine. Velikokrat se pogovarjava in vesel sem, da se koncno lahko z nekom pogovarjam tudi po anglesko. Zanimiva se mi zdi misel, da v isti sobi spimo Kostarican, Americanka in Slovenec, ki se pred nekaj meseci niti nismo poznali. Druzini, se posebej pa Leotu zelo pomaga, da je v teh casih tukaj tudi Jackie..tako je vsaj hisa bolj polna.

V vsem tem casu, odkar sem nazadnje pisal pa sem dozivel tudi veliko lepega in novega. Jahal sem v paradi skupaj s se ostalimi 6000 jahaci, prezivel noc s prijatelji v kempu sredi dzungle ob reki, si okrasil glavo z dreadom hehe, obiskal Panamo, hodil po pescenih karibskih plazah, koncno zares zacel delati na reki, delal kot pick-up guide ob vznozju najlepsega vulkana na Kostariki in spoznal ogromno novih ljudi, lustnih punc in dobrih prijateljev. Ampak to so ze druge zgodbe, ki sledijo drugic...

Nadaljevanje...

Odkar sem odsel od Cesarja in se spet vrnil k Tete (mimogrede, njeno pravo ime je Dayana) in mami Iraidi je minilo priblizno tri tedne, kar pomeni, da sem na Kostariki sedaj ze slab mesec. V tem casu sem se malo bolj utrdil spanscino, spoznal veliko novih ljudi, sel na halloween party, stopal, koncno srecal dva Slovenca in naposled le spoznal nekaj tukajsnjih rek ter zacel raftat.

Folk je tukaj dost drugacen kot pa mi Evropejci. Pri nekaterih stvareh so dokaj striktni, kot na primer kajenje. V vseh parkih, na glavnih ulicah po mestu, zunaj na avtobusnih postajah...skratka na vseh obljudenih krajih je kajenje prepovedano in kazni so visoke. Po drugi strani pa ljudje tecejo, hodijo in kolesarijo po avtocestah pa jim nihce nic ne rece. Spoznal sem punco, ki mi je povedala, da je nekoc zivela v San Joseju blizu obvoznice in je skoraj vsak dan hodila tect po obvoznici, ker je pac super, ko je vse naravnost in lepo asfaltiran... Veliko mladih punc je nosecih in z dojencki. V Turrialbi, kjer zivim, ima ena srednja sola za vse dijake obvezen projekt z dojenckom. To pomeni, da za nekaj dni vsak dijak dobi lutko dojencka in mora za njega skrbeti. Lutke imajo v sebi racunalnik in ce nisi z njim dober, se dojencek ves cas dere. Sprogramirani so tudi tako, da se dete zacne dreti sredi noci in ga moras pestovati, da utihne. Racunalnik v njem vse to belezi in ce ga zanemarjas, profesorji to potem vidijo in projekta ne opravis ali nekaj takega. Smesno je srecati najstnike na ulicah s povitimi lutkami od dojenckov v narocjih.

En dan, ko sem cakal na nek avtobus, sem na avtobusni postaji spoznal zanimivega cloveka. Na robu plocnika, malce stran od avtobusne postaje je sedel starec, ki je imel ze cisto bele skodrane lase in enako brado. Ob njem je bila na zid naslonjena palica in ena vrecka oz. torba, ne spomnim se dobro. Izgledal je kot kak brezdomec. Jaz sem cakal na avtobus, nisem imel nic za poceti in ko sem postopal tam blizu njega me je v anglescini z gringovskim naglasom ogovoril. Zacela sva se pogovarjati in izvedel sem, da je American, bivsi borec iz Vietnama in da sedaj ze 30 ali 40 let zivi na Kostariki in tukaj v Srednji Ameriki. Spominja ga namrec na Vietnam, ki mu je bil zelo vsec. Zivi od vojaske pokojnine in vsake tri mesece mora za dan ali dva iz drzave, ker nima vize. Strinjala sva se, da svet pocasi postaja navelican vojn in da se vse skupaj spreminja v eno veliko globalno vas. Veliko ljudi potuje, spoznava nove kraje, nove ljudi... Ljudje postajamo bolj odprti za druge. Vsaj jaz sem do sedaj tako dozivljal Kostariko in upam, da bom lahko enako govoril za duge drzave, ki se pridejo na vrsto. Mogoce bodo ljudje koncno lahko en dan ziveli v miru drug z drugim taksni kakrsni pac so. Isti dan sem tudi prvic na Kostariki poizkusil s stopanjem. Ceprav sta me Dayana in Iraida veckrat opozorili, da je to na Kostariki smrtno nevarno. Ce ne bi stopal, bi moral cakati se dve uri na avtobus v eni vasi sredi nicesar. Ustavil mi je ze prvi avto, ki sem mu nastavil palec. Bil je to moski srednjih let, oce, nekoc kuhar, sedaj samostojni podjetnik in kot sem izvedel na koncu, evangelicanski duhovnik. Imela sva prijeten klepet in kot vecina drugih tudi on ni kej prevec poznal Slovenije. Vsi jo stalno zamenjujejo s Slovasko in jaz vsem vztrjno razlagam, da to se zdalec ni isto. Pripeljal me je prav do Turrialbe in poslovila sva se s stiskom roke in nasmehom in besedno zvezo Pura vida.

Bilo je nekaj dni, ko nisem tocno vedel kaj bi pocel in sem zjutraj postopal po hisi. Dayana je bila v sluzbi v lekarni in tako nisem imel druzbe. V notranjem dvoriscu (patio) imata zenski bazen in ze parkart sem si privoscil malce pocitka v tem koticku. To jutro pa je bil bazen kar naenkrat prazen in zato sem ves zacuden vprasal Iraido kako to. Povedala mi je, da je bazen umazan in da je potreben ciscenja, in ker nisem imel nicesar za poceti sem se javil, da bom to naredil jaz. Tako sem cel dopoldan cistil bazen in v tem pravzaprav uzival. Se nikoli v zivljenju nisem cistil bazena in zanimiva je misel, da to pocnem na drugi strani Atlantika v kar eni hisi in pri kar enih ljudeh, ki jih pred dvema tednoma se niti poznal nisem. Druzbo so mi delali trije psicki, francoski pudlji, ki jih imata Tete in Iraida. To je mafija dveh mladih, brata in sestre, ki jima je ime Coco in Sol, ter njune gluhe babice Lo. Ko sem prisel zivet sem, so se mi zdeli grdi in sli so mi na zivce, sedaj pa sem jih kar vzljubil.

Nek petek je bila Tete povabljena h kolegu domov na zurko za noc carovnic. Dolgo casa nisva vedela v kaj bi se napravla, ker je bilo treba priti v nekaj napravljen.. Na koncu je bila ona isto kot lansko leto in sicer Vilma iz Kremenckovih, jaz pa sem bil to kar sem v resnici- turist. V trgovini z rabljenimi cunjami, ki so tukaj kar popularne, sva dobila eno preveliko srajco, tako kakrsne nosijo ameriski turisti, na glavo klobucek in to je to. House party je kar raztural; najet DJ, okrasena bajta- zunej je z balkona visel obesenec, not se je pil, kadil, zadej en dvorisce in mejhn travnik... Nekej takega kot srednjesolski zuri v ameriskih filmih. Po tem smo se vsi preselil v center v en diskac. Scena je tukaj cist na reggie. DJ-ji vrtijo reggie, v diskacih se vrti reggie dance, vsi kadijo travo... Popularen je en bar Los Almendros, kar pomeni orescki, ce se ne motim in je malce zunaj Turrialbe. Je reggie bar, kjer strezejo tudi organsko hrano in podobne zadeve. Najdejo se tudi kaksne lustne punce, ampak veliko punc na Kostariki, maldih in starih, je debelih.

En teden sem obiskoval tecaj za resevalca iz divje vode, ki je tukaj kar vec kot stirikrat cenejsi kot pri nas. Na tecaju sem spoznal veliko novih ljudi in se naucil nekaj uporabnih stvari. Vsak dan sem se zjutraj z instruktorji iz Turrialbe peljal po makedamski cesti cez cudovito podezelje, polno polj sladkornega trsa in na poti do reke Pejibaye poslusal nihove zgodbe iz rek kot je Colorado River v Severni Ameriki. Tecaj je bil v bistvu organiziran za skupino ameriskih mladincev, ki ima tukaj na Kostariki celoten tecaj za vodnike rafta in je bil to le eden od tecajev, ki jih imajo. Na tecaju je bilo tudi nekaj starejsih vodnikov, ki delajo na tukajsnjih rekah in so obnavljali licence. Z enim sva se spoprijateljila in kasneje mi je prav on priskrbel, da sem lahko zacel s firmo, pri kateri dela, hoditi na vodo.

Pacuare- biser kostariskih rek. Sedaj sem sel ze parkrat na reko in zadeve so tukaj dosti drugacne kot pri nas. Najprej se zjutraj eno uro vozim z avtobusom do kraja kjer se dobimo z vodniki in gremo do reke, izlet potem traja okoli 4 ure, s pavzo s kosilom, ki traja priblizno 45 minut in potem se se slabi dve uri vozim z avtobusom nazaj. Turisti tukaj placajo po 100 dolarjev za rafting. Reka je cudovita, ima vse, od umirjenih bazenov do dolgih, tehnicno bolj zahtevnih brzic. Tece skozi neokrnjeno dzunglo iz katere se ves cas oglasajo zivali, naokoli letajo metulji, na bregovih pa lahko vidis hise indijancev. Reka tece tudi skozi dva kanjona, kjer se zoza in kjer je tudi vecina bolj divjih brzic in po strmih stenah vanjo tece veliko slapov. Za kosilo se ustavimo sredi nicesar, v zavetju tropskega gozda, kjer ima firma urejen prostor z mizami, klopcami in wc-ji. Vodniki pripravimo kosilo za stranke in medtem ko oni jejo imamo sestanek kako je potekal izlet do sedaj...itd. Skoraj vedno imamo tudi kratko molitev, ko se Bogu zahvalimo, da je bilo vse vredu in se priporocimo za naprej. Potem pridemo na vrsto mi, da si privoscimo burritote in sendvice. Enkrat smo na enem od kosil videli ogromno tarantelo, vcasih pa se nam pridruzi kak indijanec (malo visje imajo hiso) ali pa svinja, ki odtava indijancem. Na koncu izleta reka tece pod zeleznico, ki sicer ne obratuje vec. Na Kostariki sploh ni vlakov, razen dveh v San Joseju. Vcasih je obstajala zeleznica, ki je povezovala karibsko obalo s prestolnico, ampak mislim, da jo potem, ko je bila v potresih unicena, niso vec popravljali in sedaj lahko na nekaterih mestih vidis le se njene ostanke. No, s tega zelezniskega mosta v reko poskacejo otroci, ki se potem do izhoda peljejo z nami. Potem oni za nas nesejo colne, od nas pa dobijo kar je ostalo od kosila. Zaenkrat se ne delam, ampak samo hodim zraven na izlete. Kostarika je trenutno v nizki sezoni in ni se toliko dela. Upam, da bom dobil za delat v decembru, ko zadeve tukaj postanejo bolj pestre.

Po treh tednih sem koncno naletel na dva Slovenca, ki pocitnikujeta v teh krajih. Nista sla na rafting, sem ju pa srecal kasneje v bazi firme, ko sta se vrnila iz enega od izletov. Dober obcutek je bil spet govoriti slovensko po nekaj casa.

Turrialba

Okoli devetih sem stopil iz avtobusa v Turrialbi in na parkiriscu me je ze cakala moja gostiteljica Tete Torres. Lustna punca s cudovitim nasmehom, majhne postave in ogromno skodrano cupo. Zraven nje je stal crnc za katerega sem kasneje izvedel, da mu je ima Max in da je kot neke vrste fant od njene mami. V avtu nas je ze cakala Tetina mami, ki ji je ime Iraida. Hitro smo bili pri hisi, kako minutko ali dve in izvem, da bom imel svojo sobo z zakonsko posteljo in kopalnico. Postelje se zelo razveselim, ker je nisem uporabljal ze vez kot 24 ur. V bistvu je soba od Tete, ki pa mi jo je odstpila za cas, ko bom pri njih. Cakala me je vecerja in sicer lazanja, ki jo je pripravila mama Iraida.
Po vecerji sva se s Tete v sobi veliko pogovarjala. Kaj kmalu sva nasla skupni jezik ob rastlinici, ki povezuje cel svet in debata se je razcvetela. Izvedel sem, da je Tete ravno prisla iz svojega trimesecnega potovanja po Evropi in da je sprva kolebala, ce bi me sploh sprejela ali ne, ker si je zelela malo odpociti. Ampak, ker so tudi njej ljudje v Evropi pomagali, se je odlocila da me sprejme. Oba sva bila tudi navdusena nad podobnostjo najinih popotovanj- ona je sla v Evropo in jaz v Srednjo in Juzno Ameriko, kot da bi samo zamenjala. In kako sreco sem imel z njo in mamo Iraido! V dneh, ki so sledili smo se dobro ujeli. Tete je taka, malo bolj odstekana punca 24 let, ki poslusa reggie, izvaja reiki masazo, skoraj vsak dan kadi travo, v sobi pa ima didzeridu in nek plemenski boben. Mama Iraida je sicer bolj umirjena, ampak za zensko srednjih let se vedno malo ekstra. Nic jo ne moti, ce se vprico nje kadi, vcasih se sama sodeluje, mi je povedala Tete. Ze drugi vecer smo tako skupaj sedeli v dnevni, kadili in se pogovrjai, ko je mama Iraida rekla, da si zeli, da bi se ves cas, ko bom bival v Turrialbi pocutil kar najbolje in da lahko ves ta cas zivim pri njih ce hocem. Zelo sem bil presenecen in seveda vesel.
Turrialba- na pogled ne tako veliko mestece, obdano s tropskimi gozdovi, divjimi rekami in vulkani me je zelo presenetilo, ko sem izvedel, da tu v bistvu zivi 60-80 tisoc folka. Center je majhen in v bistvu lahko povsod dostopas pes. Ljudje so naceloma prijazni, zelo komunikativni in temperamentni, vsi bolj majhne rasti (koncno se pocutm velizga :D) in nekateri malo bolj crni. V mestu je tudi ene par univerz, od drzavne do nekaj zasebnih, tako da je mesto polno studentov. Na ulici se poceni je v takoimenovanih Soda-h, ki so kot ene majhne restavracije. Je pa skoraj vsa hrana kombinirana z rizom in fizolom.
Sreco imam, ker Tete pozna veliko ljudi, ki delajo na raftu, kar mi je v bistvu v pomoc pri iskanju sluzbe. Izvedel sem, da moram narediti tecaj za resevalca iz divje vode, ki je tukaj vec kot 4-krat cenejsi kot v Sloveniji. Prve dni sem hodil po ulici s papirji v roki in iskal pisarne od rafting druzb ter spraseval za delo. Povsod so mi govorili, da sedaj ni dela, ker ni sezona in da nimajo dela zame. Koncno sem nekako pogruntal, da bi bilo dobro malo bolj poudariti, da bi si zaenkrat rad samo ogledal reko in se jo naucil in da rabim se nekaj casa, da se navadim na spanscino, delal pa bi potem novembra in decembra, ko bo sezona. Potem se mi je koncno nasmehnila sreca pri eni druzbi, kjer je lastnik rekel, da mi lahko pomaga in ce se bom izkazal, lahko delam pri njem. Sedaj mu moram prinesti papirje in dokumente. Izgledal je kot dober clovek in res upam, da ga niso bile samo besede.

Po dveh dneh pri Tete, sem moral za nekaj casa zamenjati gostitelja, ker se je Tete z mamo Iraido odpravljala na plazo, kjer so praznovali neko druzinsko zadevo. Tako sva v cetrtek popoldne s Tete oba pakirala in dobil sem idejo, da bi ji pokazal na Couch Surfingu profil od mojega novega gostitelja, ce ga mogoce pozna glede na to, da je tudi on iz Turrialbe. Odprem profil..nic. Odprem prvo slikco..nic..drugo... Oh my God, he is gay!! No, v glavnem na koncu je naneslo tako, da je moj novi gostitelj gej in da je vcasih zivel v enem od stanovanj mame Iraide. Iraidi in Tete se je to zdelo nadvse smesno, meni pa niti ne toliko. Iraida mi je kasneje brez sale veckrat poudarila, da je dober clovek.
Ko sem imel spakirano, sta me odpeljale do njegovega stanovanja in za nekaj casa smo se poslovili. Tisti vecer sem spoznal Cesarja in njegove dva prijatelja, Marcota in Gabriela. Pisana druscina so bili, Cesar 42 let, Marco okoli 25 in Gabriel, ki mi je izgledal nekje mojih let. Jaz sem se zavedal, da so oni geji in v bistvu so res malo dajali tak vtis, se posebej Marco, ampak zelel sem se te misli znebiti in se sprostiti. Kaj kmalu nisem vec razmisljal o tem in vecer je minil v prijetnem klepetu. Ker fantje niso znali skoraj niti besedice anglesko (razen Ceasar je kdaj kako pripomnil), sem lahko ves cas vadil mojo spanscino. Spet sem dobil super vecerjo in prenocisce; vecina ljudi tukaj je zelo prijaznih.
Cesar se je izkazal kot zelo vredu in prijazna oseba. Je zdravnik mikrobiolog in dela v bolnisnici v Turrialbi. Do mene je bil zelo zaupljiv. Prvi vecer mi je dal kljuce od stanovanja in rekel da lahko prihajam in odhajam kot hocem, pokazal kje je hrana za zajtrk in da naj si zjutraj sam postrezem, ker mora on v sluzbo ze ob 5h in dela do 5h popoldne. Naslednji dan sem sel tect do zasebne univerze Catie, ki je malce izven Turrialbe in tam skocil v bazen za katerega mi je povedal Marco, ki pa dela v Catie v menzi. Potem sem se odpravil do njega na kosilo in dal mi je svoj racunalnik, da sem koncno uredil fotoaparat, ki sem ga par ur pred odhodom cez luzo kupil od kolega za 60E. Kmalu naju je pobral Cesar in sli smo v Kartago, kjer je imel Cesar racunalnik na popravilu. Cartago je mesto, ki je od Turrialbe oddaljeno priblizno dobre pol ure z avto, kar vsebuje voznjo cez cudovito gorovje in mimo dveh vulkanov (Turrialbe in Irazuja), ki pa se na zalost zaradi vremena, ki vlada temu mesecu, skoraj nikoli ne vidita. Gorovja si nikakor ne smete predstavljati kot kake gore pri nas doma. Gre v bistvu za voznjo cez vasi, ki so, ce mene vprasas, razprsena po hribih. Ampak treba je upostevati, da so ti hribi na visini od 1500-2000 metrov oz. tam nekje okoli. Vse obdajajo gozdovi in plantaze kave. Po cestah se seta ogromno psov in naokoli se vozijo starinski avtobusi kot iz kaksnih filmov. Koncno smo dospeli v Kartago, ki je bivsa prestolnica Kostarike. Avto smo parkirali pred cerkvijo Sante Marie Virgen de los Angeles, ki je znana romarska pot. Ko smo opravili z racunalnikom, smo si jo sli ogledat in Cesar mi je povedal legendo o indijanki, ki je v gozdu nasla Marijin kipec, ga nesla domov in potem ko se je zjutraj zbudila, kipca ni bilo vec. Spet je odsla v gozd in na istem mestu nasla kipec in mislim, da se je zgodba ponovila. Sedaj so tukaj zgradili cerkev in vsak dan sem k Mariji roma veliko ljudi.
Enega od naslednjih dni sta me Cesar in Marco odpeljala na izlet do vulkana Poas, ki je kar ene par ur voznje od Turrialbe. To je bil moj prvi obisk kateregakoli vulkana in moram reci, da sem uzival. Jedli smo tradicionalno comido tico in se nasploh imeli zelo fajn. Vulkan je bil nazalost v oblakih (oktobra je tukaj pac tako) in se ga ni veliko vidlo, samo en majhen delcek kraterja. Smo se pa zato sprehajali po potki, ki nas je vodila skozi tropski gozd na visini 2500 metrov in se nadihali zraka z vonjem po zveplu.
Pri Cesarju sem prezivel tri dni, ki so bili zelo zanimivi in lepi. Cesar in Marcos sta bila oba zelo prijazna do mene; ko je Cesar delal, mi je druzbo delal Marco in mi razkazal velik del mesta. Skratka vse tako lepo in prav, da nisem vec razmisljal o tisti gej zadevi, do enega dogodka. En vecer, ko je Cesar ze spal in sva z Marcom ostala sama, sem se jaz odpravil pod tus. Koplanica ima pa po celi dolzini pri vrhu okno, ki je sicer malce zamegljeno oz. hrapavo, in to gleda na notranje dvorisce. Stusiral sem se in ze sem se zacel brisati, ko sme se iz neznanega razloga obrnil proti oknu in zagledal glavo, ki je kukala notri. Obraz se je takoj umaknil, ko sem se jaz obrnil v smeri proti oknu in takoj mi je bilo jasno, da je bil Marco. Skoraj gotov sem, da on ni videl, da sem jaz videl kaj je pocel, ker je bilo okno zamegljeno. Mene osebno ni prizadelo in sem se delal kot da se ni nic zgodilo, samo vcasih sem imel malo nelagoden obcutek ob njem. Sedaj sem bil gotov, da so te fantje res geji oz. da je vsaj Marco. Po tem sem veckrat napeljal na temo o zenskah in o tem kako je kaka huda ter podobno, da bi jih malo podrazil. Mislil sem reci se kaksno smesno o gejih pa sem se potem raje premislil, ker sta bila res prijazna do mene.

Od jutri naprej pa bom spet spal pri Tete, ki se je vrnila iz svojega izleta iz obale.

Se nekaj zanimivosti o Kostariki. Temparatura je tukaj skoraj vse leto enaka in sicer od dvajset pa nekje do trideset stopinj, odvisno kje zivis. Turrialba ima ponavadi malo nad 25, je pa zelo vlazna. Zaradi vrocine se veliko avtobusov naokoli vozi kar z odprtimi vrati. Na pipah sploh nimajo pipce za toplo vodo ampak samo eno pipo, ki ti da toplo, ce odpres malo in mrzlo, ce odpres veliko. Dnevi se zacnejo nekaj cez pet zjutraj, stemni pa se kaj kmalu po peti, tako da ce dolgo spis, so dnevi kratki. Poznajo samo dva letna casa in sicer poletje in zimo. Poletje je od nekje od druge polovice novembra pa do konca februarja, mogoce se marc, ostalo pa je zima. Pozimi veliko dezuje in je bolj oblacno, poleti so dnevi polni sonca in jasnega vremena. Kostarika je ena prvih drzav, ki je ukinila vojsko, mislim da ze okoli leta 1950. Tako da drzava sploh nima oborozenih sil razen policije. Ljudje tukaj so zelo sprosceni in zivljenje jamljejo tako kot je, najbolj razsirjena besedna zveza, ki jo uporabljajo tudi pri pozdravih pa je Pura vida, kar dobesedno pomeni cisto zivljenje, ampak ne vem ce bi bil prevod cisto ustrezen.

Tako, upam, da vam je tole dalo malo vpogleda v to kaj se z mano dogaja in da se vam je zdelo zanimivo. Bom kmalu spet kaj napisal. Do takrat pa...
Pura Vida!

Zacetek- Bled - Munchen - Madrid - San Jose - Turrialba

Ura je bila okoli dveh ponoci, ko sva z atijem startala z Bleda proti Munchnu. Pot je bila dolga, vmes sem napol kinkal in ves cas sem imel zelo cuden obcutek. Bilo mi je malce tesno. Nekej v Avstriji naju je presenetil sneg in to ne tako malo. Vse je bilo belo in voziti sva morala pocasneje.
Letalisce Munchen- ogromna zadeva, ki te navda z obcutkom majhnosti. Srecal sem nekega tipa iz Hondurasa, ki je tam delal in ko je videl, da letim na Costa Rico, sva se zacela pogovarjati. Let iz Munchna do Madrida je bil dolgocasen. Okoli 10.30 priletim v Madrid, Barajas- meni se je zdel se vecji kot v Munchnu. Do mojega novega terminala sem se odpeljal kar z vlakom.
Cezoceanski let je trajal 12 ur. Ce ne bi imel take sosede kot sem jo imel, bi mi bilo verjetno zelo bedno. Moja soseda je bila zenska iz Kostarike, stara okoli 40 let in mikrobiologinja, ki je delala v neki bolnisnici. Ime pa ji je bilo Olga. Veliko sva se pogovarjala, postala prijatelja in ker ni bila prepricana, ce se da na letaliscu menjat denar, mi je dala 1000 kolonov (to je 2 dolarja), kar nej bi blo dovolj za avtobus do centra.
Ob 15.00 smo prileteli v San Jose, kostarisko prestolnico, ki se nahaja kakih 1200 metrov nad morjem, kar je v bistvu kot nasa Pokljuka. Zamenjam dolarje za kolone, pobasem mojo prtljago in se odpravim ven. Zunaj nas pricakuje mnozica ljudi in sprva sem mislil, da cakajo kako nogometno zvezdo ali nekaje takega. A prav kmalu sem ugotovil, da so cakali mene, oz. nas, ki smo prileteli. Vsi so nas zeleli pejati z njihovim taksijem v center, nam pokazat najboljsi hotel, itd. Jaz sem se nekako izmaknil in jo mahnil proti avtobusni postaji. Pri prijaznih domacinih sme se pozanimal kateri pelje v center in o ceni, da me ne bi nategnili. Tukej namrec vsi ze na kilometer dalec vidijo, da si tujec in ce nimas malce obcutka za tukajsne cene in kolone te lahko hitro oberejo. Pridem na avtobus, nobenih turistov sami domacini. Sofer, prijazen decko, mi pove ceno in zabase tiste kovance v neko naluknjano gobo, ki jo je imel tam red sabo nastimano za denar. Do centra je bil avtobus ze popolnoma nabasan in jaz sem ga zapstil zadnji. Ko sem sel mimo soferja me je vprasal kam grem in ce imam v glavi in v srcu Boga. Seveda, sem mu zaklical in se podal na nabasano ulico. Ze takoj me je ustavil nek tak mali, podobnih let kot jaz bi rekel in mi povedal, da je kuhar in se nekaj..ampaka, ce imam kaj denarja za njega. Dal sem mu dva evra, ki sem jih se imel v denarnici in bil je vesel. Povprasal sem ga se kje se splaca vzeti taksi do avtobusne postaje za Turrialbo in se odpravil naprej. Takoj za ovinkom ga zagledam, tukaj je vec taksijev kot pa navadnih avtomobilov. Ker mi je avtobusar povedal koliko je fer cena do tja, sem najprej vprasal taksista za koliko me pelje in ko mi je rekel 2000 kolonov, sem skocil notri. Voznja do Turrialbe je trajala kaki dve uri, vse je bilo zabasano, ljudje pa vozijo itak tako malo po svoje.