Letalisce Munchen- ogromna zadeva, ki te navda z obcutkom majhnosti. Srecal sem nekega tipa iz Hondurasa, ki je tam delal in ko je videl, da letim na Costa Rico, sva se zacela pogovarjati. Let iz Munchna do Madrida je bil dolgocasen. Okoli 10.30 priletim v Madrid, Barajas- meni se je zdel se vecji kot v Munchnu. Do mojega novega terminala sem se odpeljal kar z vlakom.
Cezoceanski let je trajal 12 ur. Ce ne bi imel take sosede kot sem jo imel, bi mi bilo verjetno zelo bedno. Moja soseda je bila zenska iz Kostarike, stara okoli 40 let in mikrobiologinja, ki je delala v neki bolnisnici. Ime pa ji je bilo Olga. Veliko sva se pogovarjala, postala prijatelja in ker ni bila prepricana, ce se da na letaliscu menjat denar, mi je dala 1000 kolonov (to je 2 dolarja), kar nej bi blo dovolj za avtobus do centra.
Ob 15.00 smo prileteli v San Jose, kostarisko prestolnico, ki se nahaja kakih 1200 metrov nad morjem, kar je v bistvu kot nasa Pokljuka. Zamenjam dolarje za kolone, pobasem mojo prtljago in se odpravim ven. Zunaj nas pricakuje mnozica ljudi in sprva sem mislil, da cakajo kako nogometno zvezdo ali nekaje takega. A prav kmalu sem ugotovil, da so cakali mene, oz. nas, ki smo prileteli. Vsi so nas zeleli pejati z njihovim taksijem v center, nam pokazat najboljsi hotel, itd. Jaz sem se nekako izmaknil in jo mahnil proti avtobusni postaji. Pri prijaznih domacinih sme se pozanimal kateri pelje v center in o ceni, da me ne bi nategnili. Tukej namrec vsi ze na kilometer dalec vidijo, da si tujec in ce nimas malce obcutka za tukajsne cene in kolone te lahko hitro oberejo. Pridem na avtobus, nobenih turistov sami domacini. Sofer, prijazen decko, mi pove ceno in zabase tiste kovance v neko naluknjano gobo, ki jo je imel tam red sabo nastimano za denar. Do centra je bil avtobus ze popolnoma nabasan in jaz sem ga zapstil zadnji. Ko sem sel mimo soferja me je vprasal kam grem in ce imam v glavi in v srcu Boga. Seveda, sem mu zaklical in se podal na nabasano ulico. Ze takoj me je ustavil nek tak mali, podobnih let kot jaz bi rekel in mi povedal, da je kuhar in se nekaj..ampaka, ce imam kaj denarja za njega. Dal sem mu dva evra, ki sem jih se imel v denarnici in bil je vesel. Povprasal sem ga se kje se splaca vzeti taksi do avtobusne postaje za Turrialbo in se odpravil naprej. Takoj za ovinkom ga zagledam, tukaj je vec taksijev kot pa navadnih avtomobilov. Ker mi je avtobusar povedal koliko je fer cena do tja, sem najprej vprasal taksista za koliko me pelje in ko mi je rekel 2000 kolonov, sem skocil notri. Voznja do Turrialbe je trajala kaki dve uri, vse je bilo zabasano, ljudje pa vozijo itak tako malo po svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar