Folk je tukaj dost drugacen kot pa mi Evropejci. Pri nekaterih stvareh so dokaj striktni, kot na primer kajenje. V vseh parkih, na glavnih ulicah po mestu, zunaj na avtobusnih postajah...skratka na vseh obljudenih krajih je kajenje prepovedano in kazni so visoke. Po drugi strani pa ljudje tecejo, hodijo in kolesarijo po avtocestah pa jim nihce nic ne rece. Spoznal sem punco, ki mi je povedala, da je nekoc zivela v San Joseju blizu obvoznice in je skoraj vsak dan hodila tect po obvoznici, ker je pac super, ko je vse naravnost in lepo asfaltiran... Veliko mladih punc je nosecih in z dojencki. V Turrialbi, kjer zivim, ima ena srednja sola za vse dijake obvezen projekt z dojenckom. To pomeni, da za nekaj dni vsak dijak dobi lutko dojencka in mora za njega skrbeti. Lutke imajo v sebi racunalnik in ce nisi z njim dober, se dojencek ves cas dere. Sprogramirani so tudi tako, da se dete zacne dreti sredi noci in ga moras pestovati, da utihne. Racunalnik v njem vse to belezi in ce ga zanemarjas, profesorji to potem vidijo in projekta ne opravis ali nekaj takega. Smesno je srecati najstnike na ulicah s povitimi lutkami od dojenckov v narocjih.
En dan, ko sem cakal na nek avtobus, sem na avtobusni postaji spoznal zanimivega cloveka. Na robu plocnika, malce stran od avtobusne postaje je sedel starec, ki je imel ze cisto bele skodrane lase in enako brado. Ob njem je bila na zid naslonjena palica in ena vrecka oz. torba, ne spomnim se dobro. Izgledal je kot kak brezdomec. Jaz sem cakal na avtobus, nisem imel nic za poceti in ko sem postopal tam blizu njega me je v anglescini z gringovskim naglasom ogovoril. Zacela sva se pogovarjati in izvedel sem, da je American, bivsi borec iz Vietnama in da sedaj ze 30 ali 40 let zivi na Kostariki in tukaj v Srednji Ameriki. Spominja ga namrec na Vietnam, ki mu je bil zelo vsec. Zivi od vojaske pokojnine in vsake tri mesece mora za dan ali dva iz drzave, ker nima vize. Strinjala sva se, da svet pocasi postaja navelican vojn in da se vse skupaj spreminja v eno veliko globalno vas. Veliko ljudi potuje, spoznava nove kraje, nove ljudi... Ljudje postajamo bolj odprti za druge. Vsaj jaz sem do sedaj tako dozivljal Kostariko in upam, da bom lahko enako govoril za duge drzave, ki se pridejo na vrsto. Mogoce bodo ljudje koncno lahko en dan ziveli v miru drug z drugim taksni kakrsni pac so. Isti dan sem tudi prvic na Kostariki poizkusil s stopanjem. Ceprav sta me Dayana in Iraida veckrat opozorili, da je to na Kostariki smrtno nevarno. Ce ne bi stopal, bi moral cakati se dve uri na avtobus v eni vasi sredi nicesar. Ustavil mi je ze prvi avto, ki sem mu nastavil palec. Bil je to moski srednjih let, oce, nekoc kuhar, sedaj samostojni podjetnik in kot sem izvedel na koncu, evangelicanski duhovnik. Imela sva prijeten klepet in kot vecina drugih tudi on ni kej prevec poznal Slovenije. Vsi jo stalno zamenjujejo s Slovasko in jaz vsem vztrjno razlagam, da to se zdalec ni isto. Pripeljal me je prav do Turrialbe in poslovila sva se s stiskom roke in nasmehom in besedno zvezo Pura vida.
Bilo je nekaj dni, ko nisem tocno vedel kaj bi pocel in sem zjutraj postopal po hisi. Dayana je bila v sluzbi v lekarni in tako nisem imel druzbe. V notranjem dvoriscu (patio) imata zenski bazen in ze parkart sem si privoscil malce pocitka v tem koticku. To jutro pa je bil bazen kar naenkrat prazen in zato sem ves zacuden vprasal Iraido kako to. Povedala mi je, da je bazen umazan in da je potreben ciscenja, in ker nisem imel nicesar za poceti sem se javil, da bom to naredil jaz. Tako sem cel dopoldan cistil bazen in v tem pravzaprav uzival. Se nikoli v zivljenju nisem cistil bazena in zanimiva je misel, da to pocnem na drugi strani Atlantika v kar eni hisi in pri kar enih ljudeh, ki jih pred dvema tednoma se niti poznal nisem. Druzbo so mi delali trije psicki, francoski pudlji, ki jih imata Tete in Iraida. To je mafija dveh mladih, brata in sestre, ki jima je ime Coco in Sol, ter njune gluhe babice Lo. Ko sem prisel zivet sem, so se mi zdeli grdi in sli so mi na zivce, sedaj pa sem jih kar vzljubil.
Nek petek je bila Tete povabljena h kolegu domov na zurko za noc carovnic. Dolgo casa nisva vedela v kaj bi se napravla, ker je bilo treba priti v nekaj napravljen.. Na koncu je bila ona isto kot lansko leto in sicer Vilma iz Kremenckovih, jaz pa sem bil to kar sem v resnici- turist. V trgovini z rabljenimi cunjami, ki so tukaj kar popularne, sva dobila eno preveliko srajco, tako kakrsne nosijo ameriski turisti, na glavo klobucek in to je to. House party je kar raztural; najet DJ, okrasena bajta- zunej je z balkona visel obesenec, not se je pil, kadil, zadej en dvorisce in mejhn travnik... Nekej takega kot srednjesolski zuri v ameriskih filmih. Po tem smo se vsi preselil v center v en diskac. Scena je tukaj cist na reggie. DJ-ji vrtijo reggie, v diskacih se vrti reggie dance, vsi kadijo travo... Popularen je en bar Los Almendros, kar pomeni orescki, ce se ne motim in je malce zunaj Turrialbe. Je reggie bar, kjer strezejo tudi organsko hrano in podobne zadeve. Najdejo se tudi kaksne lustne punce, ampak veliko punc na Kostariki, maldih in starih, je debelih.
En teden sem obiskoval tecaj za resevalca iz divje vode, ki je tukaj kar vec kot stirikrat cenejsi kot pri nas. Na tecaju sem spoznal veliko novih ljudi in se naucil nekaj uporabnih stvari. Vsak dan sem se zjutraj z instruktorji iz Turrialbe peljal po makedamski cesti cez cudovito podezelje, polno polj sladkornega trsa in na poti do reke Pejibaye poslusal nihove zgodbe iz rek kot je Colorado River v Severni Ameriki. Tecaj je bil v bistvu organiziran za skupino ameriskih mladincev, ki ima tukaj na Kostariki celoten tecaj za vodnike rafta in je bil to le eden od tecajev, ki jih imajo. Na tecaju je bilo tudi nekaj starejsih vodnikov, ki delajo na tukajsnjih rekah in so obnavljali licence. Z enim sva se spoprijateljila in kasneje mi je prav on priskrbel, da sem lahko zacel s firmo, pri kateri dela, hoditi na vodo.
Pacuare- biser kostariskih rek. Sedaj sem sel ze parkrat na reko in zadeve so tukaj dosti drugacne kot pri nas. Najprej se zjutraj eno uro vozim z avtobusom do kraja kjer se dobimo z vodniki in gremo do reke, izlet potem traja okoli 4 ure, s pavzo s kosilom, ki traja priblizno 45 minut in potem se se slabi dve uri vozim z avtobusom nazaj. Turisti tukaj placajo po 100 dolarjev za rafting. Reka je cudovita, ima vse, od umirjenih bazenov do dolgih, tehnicno bolj zahtevnih brzic. Tece skozi neokrnjeno dzunglo iz katere se ves cas oglasajo zivali, naokoli letajo metulji, na bregovih pa lahko vidis hise indijancev. Reka tece tudi skozi dva kanjona, kjer se zoza in kjer je tudi vecina bolj divjih brzic in po strmih stenah vanjo tece veliko slapov. Za kosilo se ustavimo sredi nicesar, v zavetju tropskega gozda, kjer ima firma urejen prostor z mizami, klopcami in wc-ji. Vodniki pripravimo kosilo za stranke in medtem ko oni jejo imamo sestanek kako je potekal izlet do sedaj...itd. Skoraj vedno imamo tudi kratko molitev, ko se Bogu zahvalimo, da je bilo vse vredu in se priporocimo za naprej. Potem pridemo na vrsto mi, da si privoscimo burritote in sendvice. Enkrat smo na enem od kosil videli ogromno tarantelo, vcasih pa se nam pridruzi kak indijanec (malo visje imajo hiso) ali pa svinja, ki odtava indijancem. Na koncu izleta reka tece pod zeleznico, ki sicer ne obratuje vec. Na Kostariki sploh ni vlakov, razen dveh v San Joseju. Vcasih je obstajala zeleznica, ki je povezovala karibsko obalo s prestolnico, ampak mislim, da jo potem, ko je bila v potresih unicena, niso vec popravljali in sedaj lahko na nekaterih mestih vidis le se njene ostanke. No, s tega zelezniskega mosta v reko poskacejo otroci, ki se potem do izhoda peljejo z nami. Potem oni za nas nesejo colne, od nas pa dobijo kar je ostalo od kosila. Zaenkrat se ne delam, ampak samo hodim zraven na izlete. Kostarika je trenutno v nizki sezoni in ni se toliko dela. Upam, da bom dobil za delat v decembru, ko zadeve tukaj postanejo bolj pestre.
Po treh tednih sem koncno naletel na dva Slovenca, ki pocitnikujeta v teh krajih. Nista sla na rafting, sem ju pa srecal kasneje v bazi firme, ko sta se vrnila iz enega od izletov. Dober obcutek je bil spet govoriti slovensko po nekaj casa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar