To je bila zame vsekakor nepozabna izkusnja. Se sreca, da sem od prej imel nekaj izkusenj z jahanjem, drugace ne vem kako bi se tole izslo. Moja kobila je bila namrec na case kar radoziva, majhni otrocici pa nedalec stran. Ampak po nekaj pozirckih ruma so skrbi posle in postal sem del te velike cudne mnozice ljudi in konj.
Daniel, cigar oce je lastnik konjev, je sosed od Bernyjeve druzine. Danielova druzina ima malce vec denarja v primerjavi z vecino ostalih druzin v tem okolisu- Pavones. Prav zanimivo je primerjati njihov dvorec s preprostimi hiskami, ki so tukaj obicajne. Danielovi imajo naprimer posestvo s konji, ogromno hiso s cudovitim razgledom, nekaj avtomobilov (tukaj nimajo vsi avtomobilov, tudi ni vedno obicajno, da imas izpit za avto), nekaj 4-kolesnikov, okoli 11 psov in se kaj bi se naslo. Ampak vecina ljudi na vasi ve o njih povedati samo dobro. Daniel je bil eden boljsih Bernyjevih prijateljiv in je bil tisti dan z nami na reki.
Preko Bernyja sem spoznal veliko mularije tukaj v Pavones. Pavones je vas, raztresena ob glavni cesti in s fanti se dobimo v kaksni od avtobusnih postaj in jo potem skupaj odromamo v vaski bar Comal. Posebej bi rad omenil prijatelja, ki ga vsi klicejo Mono, kar bi po nase pomenilo opica. Na Kostariki imajo skoraj vsi vzdevke. Mono je bil zelo dober Bernyjev prijatelj in kar se je zgodilo, ga je zelo prizadelo. Z Monotom sva postala dobra prijatelja in parkrat sem ze prespal pri njem in preko njega spoznal veliko drugih iz Pavones. Za casa novega leta imajo tukaj obicaj igrati nogometno tekmo med porocenimi in samskimi. Tudi jaz sem zaigral in to na strani samskih, hehe.
V zadnjem obdobju sem, hvala Bogu dobil tudi vec za delati kakor na zacetku. Torej, delati sem zacel proti koncu decembra, ko se je bolj kot ne zacela sezona. Ampak ta sezona ni tako dobra kot smo vsi upali, da bo, tako da dela ni ravno veliko. Tukaj je veliko vodnikov in razumljivo je, da preden bodo klicali tujce bodo najprej porabili domace. Zato mi najprej ni bilo lahko, a vztrajnost se je poplacala. Delo tukaj mi je res vsec. Vsak dan si na reki, ki je glede na kriterije National Geographica uvrscena na 5 mesto na lestvici najlepsih rek na svetu. Na poti lahko vidis dva kanjona, skoraj gotovo srecas vsaj enega slavnega modrega metulja, ki leta pod visokimi slapovi, se cudis zlatorepemu pticu in njegovim gnezdom, s strahom opazujes ogromne mrhovinarje, ki letajo nad tvojo glavo, poslusas pesem dzungle in uzivas v manj in bolj tezavnih brzicah. Voda je topla in plavanje v kanjonu je ena boljsih stvari izleta.Vsak dan spoznavas nove ljudi, ki ti zaupajo, da jih bos varno pripeljal do cilja in prav vsak od njih prihaja s svojo zgodbo.
Veliko sreco sem imel s prijateljem vodnikom, ki mu je ime Yonder in dela v firmi kot pick-up guide iz Arenala. To pomeni, da zivi v mestu Arenal v stanovanju od firme in vsako jutro skupaj s soferjem pobere ljudi po hotelih, se z njimi pelje do reke, opravi rafting izlet na reki in se potem z ljudmi vraca nazaj. V bistvu dela vse isto kot katerikoli drug vodnik, le da se pobira in potem vraca ljudi. Firma Exploradores Outdoors, za katero delam, deluje na zelo dobri marketinski ideji. Ljudi pobirajo na razlicnih koncih po Kostariki od katerih je od reke se najbolj oddaljen Arenal (okoli 3 ure voznje) in poleg raftinga nudijo se transfer. To pomeni, da se po koncanem izletu turist lahko odpravi kamorkoli od krajev kjer firma potem spet naslednji dan zjutra na novo pobira ljudi. Kakorkoli, jaz sem sedaj ze veckrat delal kot pick-up vodnik iz Arenala, ker Yonder vsak teden potrebuje nekaj dni prostih za faks. Tako sem se skoraj vsak teden za vsaj tri dni odpravil v Arenal. Arenal me malce spominja na Bled; majhno turisticno mestece, polno hotelov, hostlov in manjsih barov ter nocnih lokalov. Le da je namesto jezera, cerkvice in gradu nad mestom ogromen, stozcast vulkan. Vulkan Arenal je vulkan najbolj tipicne vulkanske oblike na Kostariki. Pod vznozjem vulkana se je razcvetel turizem z ogromnimi hoteli, ki nudijo vodo iz vrocih izvirov, mozni so ogledi slapov, kanjoning, kanopi,...
Delo iz Arenala je lepo. Je naporno, ker se zacne okoli 5.30 zjutraj, ko je ponavadi prvi pick-up in konca okoli 19.00, ko oddamo vse ljudi, ampak je lepo. Na tak nacin se bolj spoznas ljudi kot pa ce bi sel z njimi samo na raft. Ponavadi je tako, da je ekipa, ki jo ti poberes potem tudi v tvojem colnu in priloznosti za pogovor je veliko. Na raftu sem ze spoznal ogromno ljudi iz razlicnih koncev sveta (najvec strank je sicer gringotov), ki so mi ponudili, da v primeru da pridem v njihovo drzavo lahko brez problemov ostanem nekaj dni pri njih. Nekoc sem spoznal fanta iz Cil, ki je tudi sam vodnik rafta in sicer trenutno dela na eni izmed rek blizu Arenala. Zelel je spoznati reko Pacuare in se nam je tisti dan pridruzil na izletu. Sam ze dve leti in pol potuje po svetu in sledi rafting sezonam, kjer dobi delo na reki. Do sedaj je delal ze na rekah v Cilah, Peruju, Kolumbiji, Venezueli, Italiji, Spaniji in sedaj se na Kostariki. Ne bom rekel, da me tak nacin zivljenja ni zamikal...
Voznik, ki dela skupaj z menoj iz Arenala je Olivier, oz. krajse Ule. Ule je zelo zanimiva oseba, malce naporna, ampak zanimiva oseba. Je starejsi moski 52 let, manjse, misicaste postave in plesast. Uletov karakter je zapleten, je trmast, hitro se preda custvom in se v jezi odloca prenagljeno. Hitro postane zivcen, ce kaj ne gre vredu s pobiranjem ljudi zjutraj. Ima svoje probleme, ki vcasih vidno vplivajo na njegovo delo. Skratka, Ule je trmast starec, ki se mu je na stara leta puberteta ponovila in to mu vcasih spodnasa noge. Ni vedno lahko delati z Uletom in veckrat sva se skregala, ampak potem sva koncno prisla do tocke, ko lahko skupaj delujeva bolj ali manj brez problema. Ule namrec potrebuje nekaj casa, da te sprejme v svoj 'okolis'. Ko pa te enkrat vzljubi se ti odpre in vcasih dobim obcutek kot da sem njegov najboljsi prijatelj. Ker veliko casa preziviva skupaj v avtu se veliko pogovarjava in zaupa mi svoje probleme, ki jih ima v zakonu, z denarjem. Ni vedno lahko poslusati to, ampak poskusam mu pomagati kakor le morem... Mu ponudim kak nasvet, delim z njim mojo napitnino iz reke. Cudno se zdi da 21 letnik svetuje 52 letnemu moskemu, ampak vcasih se tako obrne zivljenje, nikoli ne ves kdaj te spet zagrabi druga puberteta. Hvalezen sem, da delam z osebo kot je Ule. Mislim, da sem se na njegovem primeru naucil marsikaj glede zivljenja. Zivljenje ima svoja odbobja in vsako izmed obdobji ima svoje sladkosti in grenkobe, ne glede na to ali si otrok, mladostnik, odrasel ali starec. In ko si v nekem odbobju zivljenja ga preprosto moras sprejeti; ce si starec in si zanikas da si starec nikoli ne bos v miru uzival svoja stara leta. Ule pa mi pove tudi veliko zanimivih zgodb iz svoje mladosti, ko je se jahal bike in mu zaradi udarca v glavo se vedno manjka ena od obraznih kosti.
Nekoc sem imel v colnu dve lustni punci iz Cile, ki sta se potem popoldne z menoj in Uletom tudi vracale v Arenal. Tisti dan sta sle v Arenal samo oni dve, tako da smo imeli cel mini-bus za sebe. Firma ima par toyotinih mini-busov, ki so mi zelo vsec. Takih v Evropi ne najdes; nizki, dolgi, za okoli 25 ljudi in z majhnim dimnikom spredaj pri strani. Kakorkoli, tisti dan sva torej z Uletom imela samo ti dve deklini v avtobusu in jaz sem sedel zadaj pri njiju ter smo se pogovarjali. Nakar me ena izmed njiju vprasa, ce vem kako v Arenalu priti do trave. Tako smo spoznali, da smo na isti frekvenci in kaj kmalu smo ze imeli skovan plan kaj bomo poceli danes zvecer. Nameravali smo se odpraviti do vrocih izvirov, se tam namakati, kaj pokaditi,... Punci sta zraven povabili tudi Uleta, ki je bil zelo vesel povabila. V bistvu je bil presrecen. Tako sva z Uletom punci oddala v hostlu in odsla v stanovanje nekaj pojesti in odloziti stvari. Ule je bil ves navdusen in je od veselja kar poskakoval. Tako kot ga namrec mocno prevzame jeza ga tudi veselje. Ob uri sva pobrala Cilenki in ze smo jo mahnili proti kraju, ki se mu rece Chuyin. Chuyin je naraven topli vrelec, ki ga ne obdaja noben hotel ali kopaliski kompleks. Preprosto gre za reko, ki se vije sredi gozda in je topla. Ljudje si sami naredijo majhne bazencke tako da malo pokopljejo in nastavijo kamne. To je ena boljsih stvari, ki sem jih spoznal tukaj na Kostariki. Zvili smo si ogromen dzoint iz papirja z okusom cokolade, si poiskali koticek v reki in se sprostili. Ule ni kadil marihuane ze vrsto let in prav zanimivo je bilo videti kako zgovoren je postal. Kar ni nehal govoriti. Med enim izmed daljsih Uletovih monologov sem se zamislil: tukaj sem v topli reki sredi gozda, z dvema Cilenkama in Uletom in zadet ko mamba... Potopil sem se v reko in prepustil topli termalni vodi, da je bozala moj obraz. Ena izmed punc je tisti dan, ki smo ga skupaj tam pricakali to noc, praznovala rojstni dan. V avtobusu, ki je bil se vedno samo nas, smo tako imeli torto... Noc se je koncala pozno in z Uletom sva potem naslednji dan zjutraj, preden sva zacela pobirati ljudi, morala do dobra prezraciti avtobus, ki je ves smrdel po travi. Do prvega hotela je ze disal po mojem parfumu in nekem osvezilcu zraka, ki se je valjal tam po busu. Ule je bil popolnoma unicen, ponocevanja namrec niso vec nekaj tako lahkega za cloveka njegovih let. Ampak ne glede na to, kako je bil ta clovek utrujen, je bil presrecen. Kako lepo je bilo videti Uleta z utrujenim obrazom in nasmehom, ki kar ni splahnel. Mislim, da je Uletu ta dogodivscina zelo pomagala in ceprav mi sprva ideja, da gre on z nami ni tako disala, sem vesel da se je na koncu tako izteklo.
Poleg Arenala sem ze tudi parkrat delav kot pick-up vodnik iz prestolnice, torej San Joseja. San Jose kot mesto ni nic posebnega. Zdi se mi odlicen za izgubit, kar pa se mi hvala Bogu se ni zgodilo, ker sem do sedaj skoraj vedno naokoli postopal s svojimi Tico prijatelji. Eden od vodnikov, ki dela tudi iz San Joseja, je Daniel ali Pinky kot ga klicemo. Pinky me je naokrog prevazal s svojim motorjem in mi predstavil svoje rasta prijatelje, ki jim dredi visijo cez rit.
Tako sem v preteklih dveh mesecih kar nekaj delav. V priblizno 36 delavnih dneh sem zasluzil okoli 1400 evrov in si tako malo opomogel denarno, da mi bo v dneh, ko bom potoval naokoli, lazje. Veliko bolj kot zasluzek pa seveda cenim izkusnjo, ki mi jo to delo daje. Izkusnjo z ljudmi in toliko bolj izkusnjo z rekami. Kostarika ima resnicno velik potencial na tem podrocju in reka, ki se posebej odmeva tukaj se imenuje Chirripo Atlantico.
Glede izleta na reko Chrripo imam sreco. Prvic imam sreco, da se tukaj nahajam ravno, ko je na Kostariki poletje. To pomeni, da naceloma ni veliko dezja in reke niso zelo viske. Chrripo se namrec rafta samo, ko je reka nizka. Z veliko vode je namrec prevec nevarno. Drugic pa imam sreco, da sem spoznal ravno prave ljudi. Februarja je namrec eden od vodnikov, ki ga vsi klicemo Chalo Loco, organiziral dvodnevni izlet na Chirripo. Chalo je verjetno eden boljsih vodnikov, ki delajo tukaj. Je clovek z ogromno izkusnjami z rekami po vsem svetu. Ze celo zivljenje se ukvarja s tem, ampak ker je tudi malo nor, se ga je prijel vzdevek Loco. O njem sem slisal veliko zgodb in potem ko sem ga tudi v zivo spoznal, sem vsemu verjel.
Tako je prisel dan, ko smo se odpravili na Chirripo. Chirripo je v bistvu ime najvisjega vrha na Kostariki, ki je 3820 metrov nad morjem. Iz njegovih strmin izvirata dve reki, ki se vsaka vije v svojo smer- ena se imenuje Chirripo Pacifico in se izteka proti Pacifiku, druga pa Chirripo Atlantico in se izteka proti Atlantiku. Le ta je bila nas cilj. Gre za eno najbolj divjih voda Kostarike, kar seveda pomeni cisti class 5 rafting. Do reke smo se iz Turrialbe vozili kake 3 do 4 ure. Stirje kajaki, dva izpihnjena rafta in 12 avanturistov nas je bilo nabasanih z vso ostalo opremo in hrano v Chalovem poltovarnjacku. Najprej smo se vozili skozi manjsa mesteca, ki so se pocasi spreminjala v vasi. Tudi asfaltirano cesto je scasoma zamenjala makedamska, pot pa se je se kar vzpenjala in vzpenjala proti goram. Vozili smo se mimo precudovitih zaobljenih gora, porascenih s cisto dzunglo. Za seboj smo puscali dolino kjer lezi Turrialba in od dalec zadaj je na nas gledal vulkan. Na doloceni visini smo prisli do ogromne ravnice med gorami. Na tej planoti je bila verjetno zadnja, se kolikor toliko normalna vas. Od tukaj naprej smo ob cesti, ki se je spremenila v blatno (na naso sreco posuseno), lahko videli samo se posamezne hiske avtohtonega prebivalstva. Indijanci, ki zivijo tukaj, so drugacni od tistih, ki sem jih vajen iz reke Pacuare. Ceprav pripadajo istemu plemenu, ki se mu rece Cabecar, te druzine tukaj ne vidijo velikokrat drugih ljudi. V nas so zrli z nepremicnimi, skoraj srepimi pogledi, rahlo odprtih ust in le redko z nasmehom. Otroci, ki so se vracali iz sole, so hodili ob robu blatne ceste in nas gledali kot bi padli iz lune in vdrli na njihovo ozemlje.
Da smo koncno prispeli do reke, smo morali veckrat zapustiti avto, ker zaradi strmih vzponov enostavno ni slo. Chirripo se najprej predstavi kot miren potocek, nic posebnega na pogled, a ze pri prvi brzici so se zacele tezave. Jaz sem bil v colnu se z dvema prijateljema. Do prve brzice smo prispeli prvi in ko smo se ustavili v kontra toku, da bi jo preucili, so ze padale ideje, da bomo to hodili. Za nami pride Chalotov coln, ki se kar takoj zazene v ozke prehode. Ko je bila tudi nam linija jasna smo se pognali za Chalotom, vendar nismo opazili, da se je Chalo na koncu brzice zataknil. Ko smo torej prispeli do njega, je bil edini prehod zaprt in trescili smo obnje. Raft se je zacel pocasi vzpenjat po skali, mi smo splezali na vrh in se preden smo se zavedali smo ostali brez colna, ki ga je odplaknilo med skalama. Na koncu smo brzico vsi koncali v drugem raftu, eden od kajakasev pa je resil odplaknjeni raft. Chirripo nas je ze takoj na zacetku opomnil, da tukaj ni sale. Z obale so nas opazovali radovedni indijanci.
Prvi dan smo na reki preziveli samo kaki 2 uri in ostali cas dneva porabili za postavitev kampa. Utaborili smo se malce pred vhodom v kanjon kjer smo se lahko nabrali drevja za ogenj. Spanje v raftu ali na golih tleh ne zagotavlja ravno kvalitetnega spanca, zato smo bili ze zgodaj vsi pokonci. Ta dan nas je cakalo okoli 8 ur rafta. Kanjon je nekaj neverjetnega. Na doloceni tocki z vseh strani v reko lijejo ogromni slapovi in zdi se kot da vstopas v raj, zahtevnim brzicam sledijo dolgi bazeni mirne vode obdane z navpicnimi stenami,... Nekje sem slisal, da naj bi bil to najgloblji kanjon v Srednji Ameriki. Rastlinstvo je drugacno kot ob reki Pacuare. Gre za neke vrste gorski tropski gozd. Ko se je enkrat zacela serija zahtevnejsih brzic, se kar ni koncala in veckrat smo se morali ustaviti in preuciti linijo. Dve brzici zmo tudi hodili, ker sta bili enostavno prenevarni, da bi se jih lotili. Le trije najboljsi kajakasi so se lotili ene izmed njiju.
Proti koncu se Chirripo umiri in kanjon se razleze, a presenecenja se kar ne nehajo. Opazis lahko kako se rastlinstvo spreminja. Na strmih pobocjih sem videl ogromne praproti-drevesa, ki naj bi rasle tudi ze v casu dinozavrov. Nas izlet smo koncali v prvem baru, ko smo se koncno spet vrnili v civilizacijo.
To so utrinki iz zadnjih treh mesecev Kostarike. V naslednjem blogu bom opisal se par drugih zanimivih dogodivscin za katere mi je sedaj enostavno zmanjkalo energije za pisanje. Na Kostariki sedaj zivim ze pet mesecev in se je se nisem navelical. Hvalezen sem Bogu za vse neverjetne izkusnje dozivete tukaj, za vse dni ko sem tudi po trikrat na dan jedel riz in fizol. Ampak spremembe so vedno zabavne in zelja po novem, nepoznanem ne zamre, zato se prav kmalu nameravam odpraviti naprej, novim dogodivscinam in poznanstvom naproti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar