Nadaljevanje...

Odkar sem odsel od Cesarja in se spet vrnil k Tete (mimogrede, njeno pravo ime je Dayana) in mami Iraidi je minilo priblizno tri tedne, kar pomeni, da sem na Kostariki sedaj ze slab mesec. V tem casu sem se malo bolj utrdil spanscino, spoznal veliko novih ljudi, sel na halloween party, stopal, koncno srecal dva Slovenca in naposled le spoznal nekaj tukajsnjih rek ter zacel raftat.

Folk je tukaj dost drugacen kot pa mi Evropejci. Pri nekaterih stvareh so dokaj striktni, kot na primer kajenje. V vseh parkih, na glavnih ulicah po mestu, zunaj na avtobusnih postajah...skratka na vseh obljudenih krajih je kajenje prepovedano in kazni so visoke. Po drugi strani pa ljudje tecejo, hodijo in kolesarijo po avtocestah pa jim nihce nic ne rece. Spoznal sem punco, ki mi je povedala, da je nekoc zivela v San Joseju blizu obvoznice in je skoraj vsak dan hodila tect po obvoznici, ker je pac super, ko je vse naravnost in lepo asfaltiran... Veliko mladih punc je nosecih in z dojencki. V Turrialbi, kjer zivim, ima ena srednja sola za vse dijake obvezen projekt z dojenckom. To pomeni, da za nekaj dni vsak dijak dobi lutko dojencka in mora za njega skrbeti. Lutke imajo v sebi racunalnik in ce nisi z njim dober, se dojencek ves cas dere. Sprogramirani so tudi tako, da se dete zacne dreti sredi noci in ga moras pestovati, da utihne. Racunalnik v njem vse to belezi in ce ga zanemarjas, profesorji to potem vidijo in projekta ne opravis ali nekaj takega. Smesno je srecati najstnike na ulicah s povitimi lutkami od dojenckov v narocjih.

En dan, ko sem cakal na nek avtobus, sem na avtobusni postaji spoznal zanimivega cloveka. Na robu plocnika, malce stran od avtobusne postaje je sedel starec, ki je imel ze cisto bele skodrane lase in enako brado. Ob njem je bila na zid naslonjena palica in ena vrecka oz. torba, ne spomnim se dobro. Izgledal je kot kak brezdomec. Jaz sem cakal na avtobus, nisem imel nic za poceti in ko sem postopal tam blizu njega me je v anglescini z gringovskim naglasom ogovoril. Zacela sva se pogovarjati in izvedel sem, da je American, bivsi borec iz Vietnama in da sedaj ze 30 ali 40 let zivi na Kostariki in tukaj v Srednji Ameriki. Spominja ga namrec na Vietnam, ki mu je bil zelo vsec. Zivi od vojaske pokojnine in vsake tri mesece mora za dan ali dva iz drzave, ker nima vize. Strinjala sva se, da svet pocasi postaja navelican vojn in da se vse skupaj spreminja v eno veliko globalno vas. Veliko ljudi potuje, spoznava nove kraje, nove ljudi... Ljudje postajamo bolj odprti za druge. Vsaj jaz sem do sedaj tako dozivljal Kostariko in upam, da bom lahko enako govoril za duge drzave, ki se pridejo na vrsto. Mogoce bodo ljudje koncno lahko en dan ziveli v miru drug z drugim taksni kakrsni pac so. Isti dan sem tudi prvic na Kostariki poizkusil s stopanjem. Ceprav sta me Dayana in Iraida veckrat opozorili, da je to na Kostariki smrtno nevarno. Ce ne bi stopal, bi moral cakati se dve uri na avtobus v eni vasi sredi nicesar. Ustavil mi je ze prvi avto, ki sem mu nastavil palec. Bil je to moski srednjih let, oce, nekoc kuhar, sedaj samostojni podjetnik in kot sem izvedel na koncu, evangelicanski duhovnik. Imela sva prijeten klepet in kot vecina drugih tudi on ni kej prevec poznal Slovenije. Vsi jo stalno zamenjujejo s Slovasko in jaz vsem vztrjno razlagam, da to se zdalec ni isto. Pripeljal me je prav do Turrialbe in poslovila sva se s stiskom roke in nasmehom in besedno zvezo Pura vida.

Bilo je nekaj dni, ko nisem tocno vedel kaj bi pocel in sem zjutraj postopal po hisi. Dayana je bila v sluzbi v lekarni in tako nisem imel druzbe. V notranjem dvoriscu (patio) imata zenski bazen in ze parkart sem si privoscil malce pocitka v tem koticku. To jutro pa je bil bazen kar naenkrat prazen in zato sem ves zacuden vprasal Iraido kako to. Povedala mi je, da je bazen umazan in da je potreben ciscenja, in ker nisem imel nicesar za poceti sem se javil, da bom to naredil jaz. Tako sem cel dopoldan cistil bazen in v tem pravzaprav uzival. Se nikoli v zivljenju nisem cistil bazena in zanimiva je misel, da to pocnem na drugi strani Atlantika v kar eni hisi in pri kar enih ljudeh, ki jih pred dvema tednoma se niti poznal nisem. Druzbo so mi delali trije psicki, francoski pudlji, ki jih imata Tete in Iraida. To je mafija dveh mladih, brata in sestre, ki jima je ime Coco in Sol, ter njune gluhe babice Lo. Ko sem prisel zivet sem, so se mi zdeli grdi in sli so mi na zivce, sedaj pa sem jih kar vzljubil.

Nek petek je bila Tete povabljena h kolegu domov na zurko za noc carovnic. Dolgo casa nisva vedela v kaj bi se napravla, ker je bilo treba priti v nekaj napravljen.. Na koncu je bila ona isto kot lansko leto in sicer Vilma iz Kremenckovih, jaz pa sem bil to kar sem v resnici- turist. V trgovini z rabljenimi cunjami, ki so tukaj kar popularne, sva dobila eno preveliko srajco, tako kakrsne nosijo ameriski turisti, na glavo klobucek in to je to. House party je kar raztural; najet DJ, okrasena bajta- zunej je z balkona visel obesenec, not se je pil, kadil, zadej en dvorisce in mejhn travnik... Nekej takega kot srednjesolski zuri v ameriskih filmih. Po tem smo se vsi preselil v center v en diskac. Scena je tukaj cist na reggie. DJ-ji vrtijo reggie, v diskacih se vrti reggie dance, vsi kadijo travo... Popularen je en bar Los Almendros, kar pomeni orescki, ce se ne motim in je malce zunaj Turrialbe. Je reggie bar, kjer strezejo tudi organsko hrano in podobne zadeve. Najdejo se tudi kaksne lustne punce, ampak veliko punc na Kostariki, maldih in starih, je debelih.

En teden sem obiskoval tecaj za resevalca iz divje vode, ki je tukaj kar vec kot stirikrat cenejsi kot pri nas. Na tecaju sem spoznal veliko novih ljudi in se naucil nekaj uporabnih stvari. Vsak dan sem se zjutraj z instruktorji iz Turrialbe peljal po makedamski cesti cez cudovito podezelje, polno polj sladkornega trsa in na poti do reke Pejibaye poslusal nihove zgodbe iz rek kot je Colorado River v Severni Ameriki. Tecaj je bil v bistvu organiziran za skupino ameriskih mladincev, ki ima tukaj na Kostariki celoten tecaj za vodnike rafta in je bil to le eden od tecajev, ki jih imajo. Na tecaju je bilo tudi nekaj starejsih vodnikov, ki delajo na tukajsnjih rekah in so obnavljali licence. Z enim sva se spoprijateljila in kasneje mi je prav on priskrbel, da sem lahko zacel s firmo, pri kateri dela, hoditi na vodo.

Pacuare- biser kostariskih rek. Sedaj sem sel ze parkrat na reko in zadeve so tukaj dosti drugacne kot pri nas. Najprej se zjutraj eno uro vozim z avtobusom do kraja kjer se dobimo z vodniki in gremo do reke, izlet potem traja okoli 4 ure, s pavzo s kosilom, ki traja priblizno 45 minut in potem se se slabi dve uri vozim z avtobusom nazaj. Turisti tukaj placajo po 100 dolarjev za rafting. Reka je cudovita, ima vse, od umirjenih bazenov do dolgih, tehnicno bolj zahtevnih brzic. Tece skozi neokrnjeno dzunglo iz katere se ves cas oglasajo zivali, naokoli letajo metulji, na bregovih pa lahko vidis hise indijancev. Reka tece tudi skozi dva kanjona, kjer se zoza in kjer je tudi vecina bolj divjih brzic in po strmih stenah vanjo tece veliko slapov. Za kosilo se ustavimo sredi nicesar, v zavetju tropskega gozda, kjer ima firma urejen prostor z mizami, klopcami in wc-ji. Vodniki pripravimo kosilo za stranke in medtem ko oni jejo imamo sestanek kako je potekal izlet do sedaj...itd. Skoraj vedno imamo tudi kratko molitev, ko se Bogu zahvalimo, da je bilo vse vredu in se priporocimo za naprej. Potem pridemo na vrsto mi, da si privoscimo burritote in sendvice. Enkrat smo na enem od kosil videli ogromno tarantelo, vcasih pa se nam pridruzi kak indijanec (malo visje imajo hiso) ali pa svinja, ki odtava indijancem. Na koncu izleta reka tece pod zeleznico, ki sicer ne obratuje vec. Na Kostariki sploh ni vlakov, razen dveh v San Joseju. Vcasih je obstajala zeleznica, ki je povezovala karibsko obalo s prestolnico, ampak mislim, da jo potem, ko je bila v potresih unicena, niso vec popravljali in sedaj lahko na nekaterih mestih vidis le se njene ostanke. No, s tega zelezniskega mosta v reko poskacejo otroci, ki se potem do izhoda peljejo z nami. Potem oni za nas nesejo colne, od nas pa dobijo kar je ostalo od kosila. Zaenkrat se ne delam, ampak samo hodim zraven na izlete. Kostarika je trenutno v nizki sezoni in ni se toliko dela. Upam, da bom dobil za delat v decembru, ko zadeve tukaj postanejo bolj pestre.

Po treh tednih sem koncno naletel na dva Slovenca, ki pocitnikujeta v teh krajih. Nista sla na rafting, sem ju pa srecal kasneje v bazi firme, ko sta se vrnila iz enega od izletov. Dober obcutek je bil spet govoriti slovensko po nekaj casa.

Turrialba

Okoli devetih sem stopil iz avtobusa v Turrialbi in na parkiriscu me je ze cakala moja gostiteljica Tete Torres. Lustna punca s cudovitim nasmehom, majhne postave in ogromno skodrano cupo. Zraven nje je stal crnc za katerega sem kasneje izvedel, da mu je ima Max in da je kot neke vrste fant od njene mami. V avtu nas je ze cakala Tetina mami, ki ji je ime Iraida. Hitro smo bili pri hisi, kako minutko ali dve in izvem, da bom imel svojo sobo z zakonsko posteljo in kopalnico. Postelje se zelo razveselim, ker je nisem uporabljal ze vez kot 24 ur. V bistvu je soba od Tete, ki pa mi jo je odstpila za cas, ko bom pri njih. Cakala me je vecerja in sicer lazanja, ki jo je pripravila mama Iraida.
Po vecerji sva se s Tete v sobi veliko pogovarjala. Kaj kmalu sva nasla skupni jezik ob rastlinici, ki povezuje cel svet in debata se je razcvetela. Izvedel sem, da je Tete ravno prisla iz svojega trimesecnega potovanja po Evropi in da je sprva kolebala, ce bi me sploh sprejela ali ne, ker si je zelela malo odpociti. Ampak, ker so tudi njej ljudje v Evropi pomagali, se je odlocila da me sprejme. Oba sva bila tudi navdusena nad podobnostjo najinih popotovanj- ona je sla v Evropo in jaz v Srednjo in Juzno Ameriko, kot da bi samo zamenjala. In kako sreco sem imel z njo in mamo Iraido! V dneh, ki so sledili smo se dobro ujeli. Tete je taka, malo bolj odstekana punca 24 let, ki poslusa reggie, izvaja reiki masazo, skoraj vsak dan kadi travo, v sobi pa ima didzeridu in nek plemenski boben. Mama Iraida je sicer bolj umirjena, ampak za zensko srednjih let se vedno malo ekstra. Nic jo ne moti, ce se vprico nje kadi, vcasih se sama sodeluje, mi je povedala Tete. Ze drugi vecer smo tako skupaj sedeli v dnevni, kadili in se pogovrjai, ko je mama Iraida rekla, da si zeli, da bi se ves cas, ko bom bival v Turrialbi pocutil kar najbolje in da lahko ves ta cas zivim pri njih ce hocem. Zelo sem bil presenecen in seveda vesel.
Turrialba- na pogled ne tako veliko mestece, obdano s tropskimi gozdovi, divjimi rekami in vulkani me je zelo presenetilo, ko sem izvedel, da tu v bistvu zivi 60-80 tisoc folka. Center je majhen in v bistvu lahko povsod dostopas pes. Ljudje so naceloma prijazni, zelo komunikativni in temperamentni, vsi bolj majhne rasti (koncno se pocutm velizga :D) in nekateri malo bolj crni. V mestu je tudi ene par univerz, od drzavne do nekaj zasebnih, tako da je mesto polno studentov. Na ulici se poceni je v takoimenovanih Soda-h, ki so kot ene majhne restavracije. Je pa skoraj vsa hrana kombinirana z rizom in fizolom.
Sreco imam, ker Tete pozna veliko ljudi, ki delajo na raftu, kar mi je v bistvu v pomoc pri iskanju sluzbe. Izvedel sem, da moram narediti tecaj za resevalca iz divje vode, ki je tukaj vec kot 4-krat cenejsi kot v Sloveniji. Prve dni sem hodil po ulici s papirji v roki in iskal pisarne od rafting druzb ter spraseval za delo. Povsod so mi govorili, da sedaj ni dela, ker ni sezona in da nimajo dela zame. Koncno sem nekako pogruntal, da bi bilo dobro malo bolj poudariti, da bi si zaenkrat rad samo ogledal reko in se jo naucil in da rabim se nekaj casa, da se navadim na spanscino, delal pa bi potem novembra in decembra, ko bo sezona. Potem se mi je koncno nasmehnila sreca pri eni druzbi, kjer je lastnik rekel, da mi lahko pomaga in ce se bom izkazal, lahko delam pri njem. Sedaj mu moram prinesti papirje in dokumente. Izgledal je kot dober clovek in res upam, da ga niso bile samo besede.

Po dveh dneh pri Tete, sem moral za nekaj casa zamenjati gostitelja, ker se je Tete z mamo Iraido odpravljala na plazo, kjer so praznovali neko druzinsko zadevo. Tako sva v cetrtek popoldne s Tete oba pakirala in dobil sem idejo, da bi ji pokazal na Couch Surfingu profil od mojega novega gostitelja, ce ga mogoce pozna glede na to, da je tudi on iz Turrialbe. Odprem profil..nic. Odprem prvo slikco..nic..drugo... Oh my God, he is gay!! No, v glavnem na koncu je naneslo tako, da je moj novi gostitelj gej in da je vcasih zivel v enem od stanovanj mame Iraide. Iraidi in Tete se je to zdelo nadvse smesno, meni pa niti ne toliko. Iraida mi je kasneje brez sale veckrat poudarila, da je dober clovek.
Ko sem imel spakirano, sta me odpeljale do njegovega stanovanja in za nekaj casa smo se poslovili. Tisti vecer sem spoznal Cesarja in njegove dva prijatelja, Marcota in Gabriela. Pisana druscina so bili, Cesar 42 let, Marco okoli 25 in Gabriel, ki mi je izgledal nekje mojih let. Jaz sem se zavedal, da so oni geji in v bistvu so res malo dajali tak vtis, se posebej Marco, ampak zelel sem se te misli znebiti in se sprostiti. Kaj kmalu nisem vec razmisljal o tem in vecer je minil v prijetnem klepetu. Ker fantje niso znali skoraj niti besedice anglesko (razen Ceasar je kdaj kako pripomnil), sem lahko ves cas vadil mojo spanscino. Spet sem dobil super vecerjo in prenocisce; vecina ljudi tukaj je zelo prijaznih.
Cesar se je izkazal kot zelo vredu in prijazna oseba. Je zdravnik mikrobiolog in dela v bolnisnici v Turrialbi. Do mene je bil zelo zaupljiv. Prvi vecer mi je dal kljuce od stanovanja in rekel da lahko prihajam in odhajam kot hocem, pokazal kje je hrana za zajtrk in da naj si zjutraj sam postrezem, ker mora on v sluzbo ze ob 5h in dela do 5h popoldne. Naslednji dan sem sel tect do zasebne univerze Catie, ki je malce izven Turrialbe in tam skocil v bazen za katerega mi je povedal Marco, ki pa dela v Catie v menzi. Potem sem se odpravil do njega na kosilo in dal mi je svoj racunalnik, da sem koncno uredil fotoaparat, ki sem ga par ur pred odhodom cez luzo kupil od kolega za 60E. Kmalu naju je pobral Cesar in sli smo v Kartago, kjer je imel Cesar racunalnik na popravilu. Cartago je mesto, ki je od Turrialbe oddaljeno priblizno dobre pol ure z avto, kar vsebuje voznjo cez cudovito gorovje in mimo dveh vulkanov (Turrialbe in Irazuja), ki pa se na zalost zaradi vremena, ki vlada temu mesecu, skoraj nikoli ne vidita. Gorovja si nikakor ne smete predstavljati kot kake gore pri nas doma. Gre v bistvu za voznjo cez vasi, ki so, ce mene vprasas, razprsena po hribih. Ampak treba je upostevati, da so ti hribi na visini od 1500-2000 metrov oz. tam nekje okoli. Vse obdajajo gozdovi in plantaze kave. Po cestah se seta ogromno psov in naokoli se vozijo starinski avtobusi kot iz kaksnih filmov. Koncno smo dospeli v Kartago, ki je bivsa prestolnica Kostarike. Avto smo parkirali pred cerkvijo Sante Marie Virgen de los Angeles, ki je znana romarska pot. Ko smo opravili z racunalnikom, smo si jo sli ogledat in Cesar mi je povedal legendo o indijanki, ki je v gozdu nasla Marijin kipec, ga nesla domov in potem ko se je zjutraj zbudila, kipca ni bilo vec. Spet je odsla v gozd in na istem mestu nasla kipec in mislim, da se je zgodba ponovila. Sedaj so tukaj zgradili cerkev in vsak dan sem k Mariji roma veliko ljudi.
Enega od naslednjih dni sta me Cesar in Marco odpeljala na izlet do vulkana Poas, ki je kar ene par ur voznje od Turrialbe. To je bil moj prvi obisk kateregakoli vulkana in moram reci, da sem uzival. Jedli smo tradicionalno comido tico in se nasploh imeli zelo fajn. Vulkan je bil nazalost v oblakih (oktobra je tukaj pac tako) in se ga ni veliko vidlo, samo en majhen delcek kraterja. Smo se pa zato sprehajali po potki, ki nas je vodila skozi tropski gozd na visini 2500 metrov in se nadihali zraka z vonjem po zveplu.
Pri Cesarju sem prezivel tri dni, ki so bili zelo zanimivi in lepi. Cesar in Marcos sta bila oba zelo prijazna do mene; ko je Cesar delal, mi je druzbo delal Marco in mi razkazal velik del mesta. Skratka vse tako lepo in prav, da nisem vec razmisljal o tisti gej zadevi, do enega dogodka. En vecer, ko je Cesar ze spal in sva z Marcom ostala sama, sem se jaz odpravil pod tus. Koplanica ima pa po celi dolzini pri vrhu okno, ki je sicer malce zamegljeno oz. hrapavo, in to gleda na notranje dvorisce. Stusiral sem se in ze sem se zacel brisati, ko sme se iz neznanega razloga obrnil proti oknu in zagledal glavo, ki je kukala notri. Obraz se je takoj umaknil, ko sem se jaz obrnil v smeri proti oknu in takoj mi je bilo jasno, da je bil Marco. Skoraj gotov sem, da on ni videl, da sem jaz videl kaj je pocel, ker je bilo okno zamegljeno. Mene osebno ni prizadelo in sem se delal kot da se ni nic zgodilo, samo vcasih sem imel malo nelagoden obcutek ob njem. Sedaj sem bil gotov, da so te fantje res geji oz. da je vsaj Marco. Po tem sem veckrat napeljal na temo o zenskah in o tem kako je kaka huda ter podobno, da bi jih malo podrazil. Mislil sem reci se kaksno smesno o gejih pa sem se potem raje premislil, ker sta bila res prijazna do mene.

Od jutri naprej pa bom spet spal pri Tete, ki se je vrnila iz svojega izleta iz obale.

Se nekaj zanimivosti o Kostariki. Temparatura je tukaj skoraj vse leto enaka in sicer od dvajset pa nekje do trideset stopinj, odvisno kje zivis. Turrialba ima ponavadi malo nad 25, je pa zelo vlazna. Zaradi vrocine se veliko avtobusov naokoli vozi kar z odprtimi vrati. Na pipah sploh nimajo pipce za toplo vodo ampak samo eno pipo, ki ti da toplo, ce odpres malo in mrzlo, ce odpres veliko. Dnevi se zacnejo nekaj cez pet zjutraj, stemni pa se kaj kmalu po peti, tako da ce dolgo spis, so dnevi kratki. Poznajo samo dva letna casa in sicer poletje in zimo. Poletje je od nekje od druge polovice novembra pa do konca februarja, mogoce se marc, ostalo pa je zima. Pozimi veliko dezuje in je bolj oblacno, poleti so dnevi polni sonca in jasnega vremena. Kostarika je ena prvih drzav, ki je ukinila vojsko, mislim da ze okoli leta 1950. Tako da drzava sploh nima oborozenih sil razen policije. Ljudje tukaj so zelo sprosceni in zivljenje jamljejo tako kot je, najbolj razsirjena besedna zveza, ki jo uporabljajo tudi pri pozdravih pa je Pura vida, kar dobesedno pomeni cisto zivljenje, ampak ne vem ce bi bil prevod cisto ustrezen.

Tako, upam, da vam je tole dalo malo vpogleda v to kaj se z mano dogaja in da se vam je zdelo zanimivo. Bom kmalu spet kaj napisal. Do takrat pa...
Pura Vida!

Zacetek- Bled - Munchen - Madrid - San Jose - Turrialba

Ura je bila okoli dveh ponoci, ko sva z atijem startala z Bleda proti Munchnu. Pot je bila dolga, vmes sem napol kinkal in ves cas sem imel zelo cuden obcutek. Bilo mi je malce tesno. Nekej v Avstriji naju je presenetil sneg in to ne tako malo. Vse je bilo belo in voziti sva morala pocasneje.
Letalisce Munchen- ogromna zadeva, ki te navda z obcutkom majhnosti. Srecal sem nekega tipa iz Hondurasa, ki je tam delal in ko je videl, da letim na Costa Rico, sva se zacela pogovarjati. Let iz Munchna do Madrida je bil dolgocasen. Okoli 10.30 priletim v Madrid, Barajas- meni se je zdel se vecji kot v Munchnu. Do mojega novega terminala sem se odpeljal kar z vlakom.
Cezoceanski let je trajal 12 ur. Ce ne bi imel take sosede kot sem jo imel, bi mi bilo verjetno zelo bedno. Moja soseda je bila zenska iz Kostarike, stara okoli 40 let in mikrobiologinja, ki je delala v neki bolnisnici. Ime pa ji je bilo Olga. Veliko sva se pogovarjala, postala prijatelja in ker ni bila prepricana, ce se da na letaliscu menjat denar, mi je dala 1000 kolonov (to je 2 dolarja), kar nej bi blo dovolj za avtobus do centra.
Ob 15.00 smo prileteli v San Jose, kostarisko prestolnico, ki se nahaja kakih 1200 metrov nad morjem, kar je v bistvu kot nasa Pokljuka. Zamenjam dolarje za kolone, pobasem mojo prtljago in se odpravim ven. Zunaj nas pricakuje mnozica ljudi in sprva sem mislil, da cakajo kako nogometno zvezdo ali nekaje takega. A prav kmalu sem ugotovil, da so cakali mene, oz. nas, ki smo prileteli. Vsi so nas zeleli pejati z njihovim taksijem v center, nam pokazat najboljsi hotel, itd. Jaz sem se nekako izmaknil in jo mahnil proti avtobusni postaji. Pri prijaznih domacinih sme se pozanimal kateri pelje v center in o ceni, da me ne bi nategnili. Tukej namrec vsi ze na kilometer dalec vidijo, da si tujec in ce nimas malce obcutka za tukajsne cene in kolone te lahko hitro oberejo. Pridem na avtobus, nobenih turistov sami domacini. Sofer, prijazen decko, mi pove ceno in zabase tiste kovance v neko naluknjano gobo, ki jo je imel tam red sabo nastimano za denar. Do centra je bil avtobus ze popolnoma nabasan in jaz sem ga zapstil zadnji. Ko sem sel mimo soferja me je vprasal kam grem in ce imam v glavi in v srcu Boga. Seveda, sem mu zaklical in se podal na nabasano ulico. Ze takoj me je ustavil nek tak mali, podobnih let kot jaz bi rekel in mi povedal, da je kuhar in se nekaj..ampaka, ce imam kaj denarja za njega. Dal sem mu dva evra, ki sem jih se imel v denarnici in bil je vesel. Povprasal sem ga se kje se splaca vzeti taksi do avtobusne postaje za Turrialbo in se odpravil naprej. Takoj za ovinkom ga zagledam, tukaj je vec taksijev kot pa navadnih avtomobilov. Ker mi je avtobusar povedal koliko je fer cena do tja, sem najprej vprasal taksista za koliko me pelje in ko mi je rekel 2000 kolonov, sem skocil notri. Voznja do Turrialbe je trajala kaki dve uri, vse je bilo zabasano, ljudje pa vozijo itak tako malo po svoje.